Tako se je zgodilo tudi ob prebiranju knjige Manje Miklavc Ko spregovorijo meje. V njej o življenju ob meji pišejo tudi prebivalci Libelič. Ker pa je zgodbe v narečju bolje slišati kot brati in ker vemo, da je v Libeličah mogoče tudi marsikaj videti, smo se odločili, da jih obiščemo.

V sredo, 10. maja, nas je na parkirišču v Libeličah pričakal Adrijan Zalesnik. Po kratki predstavitvi predvsem po plebiscitu znane vasice smo se odpravili na pot. Obstanek za pogled na lepo prenovljeno šolo, v kateri je bilo včasih, kot je povedal naš vodič, tudi do 150 otrok in to v dveh razredih, danes obiskujejo pouk do 5. razreda, 3. triado pa v Dravogradu. Mimo lepo urejenih družinskih hiš smo se povzpeli do cerkve sv. Martina. Adrijan nam je v obnovljeni cerkvi pripovedoval, seveda v lepem libeliškem narečju, o zgodovini cerkve, kar je popestril  s humornimi anekdotami (o pogrebih v starih časih, o dekli, ki je oživela …). Znamenitost ob cerkvi je tudi kostnica. Izmed treh, ki so v Sloveniji, je menda libeliška najlepša.

Potem smo se po stezi spustili do župnišča. Vodič pa nas je opozoril tudi na nekdanji maloobmejni prehod. Stavbo preurejajo za potrebe kulture in turizma v kraju. Pred župniščem stoji spomenik župniku Antonu Vogrincu. Le-ta  je pred plebiscitom vernikom pridigal, da je greh, če prodaš svoj jezik in svojo narodnost. Seveda so ga zaradi nevarnosti hitro, še pred plebiscitom, izgnali. Razstava v zgornjem nadstropju župnišča je namenjena plebiscitu, katerega 100-letnico so lani slovesno obeležili. Adrijan nam je zelo zanimivo predstavil čas pred več kot sto leti, pripovedovanje pa zopet podkrepil z anekdotami, predvsem tisto o gasilski brizgalni, ki jim je bila odvzeta, a so jo potem vaščani, gasilci, skrivaj pripeljali nazaj. V poslopju župnišča je tudi črna kuhinja z različnimi predmeti, ki ponazarjajo pripravo hrane nekoč.

Seveda v Libeličah ne moreš mimo bogatega kmečkega muzeja, kjer je zbranih nad 700 predmetov iz vsakdanjega kmečkega življenja. V postavitvi so izpostavili pot žita – od setve, pletve, pletve, mlačve do kruha.

Po skoraj dveh urah odličnega pripovedovanja in ogledovanja nam je pri Buču gospodinja Erika postregla okusno libeliško trento in ker smo mi skupina »Branje ob kavi«, tudi s kavico.

Polni prijetnih vtisov in novih vedenj o Libeličah smo se poslovili od domačinov.