

Obilno deževje je avgusta v večjem delu Slovenije povzročilo katastrofalne razmere. Na udaru je bil tudi Dravograd. Počasi se postavljamo na noge, a kako naprej? Odgovorov ni, rešitev še manj, a koroška trma vztraja …
Naravna nesreča je za sabo pustila izjemno škodo. V Sloveniji je na dan 13. septembra 123 prizadetih občin prijavilo več kot milijardo eurov škode. Predhodno ocenjena škoda v Občini Dravograd znaša vsaj 60 milijonov eurov, kamor je zajeta škoda na objektih, javnih stavbah, kanalizacijskem in vodovodnem omrežju, gozdnih in ostalih cestah, mostovih … Do konca avgusta so na Občini prijavili več kot 2 milijona eurov intervencijskih stroškov, ki pa še nastajajo, zato bo številka bistveno višja. Med te stroške se štejejo stroški nujnih odzivov reševalnih služb, štaba civilne zaščite ter občinskih organov in komisij, nabava goriva in maziva, stroški popravil poškodovane opreme in nadomestila uničene opreme, zagotavljanje prehrane enot na terenu in podobno. Prav tako sem spadajo tudi stroški evakuacije ter začasnih nastanitev in oskrbe evakuiranih prebivalcev, pa tudi oskrbe živali ter stroški ureditve prizadetih območij od najema gradbene mehanizacije, tovornih vozil, avtodvigal, viličarjev in podobno do nujnega prečrpavanja meteornih in poplavnih voda na infrastrukturi in objektih, odstranjevanja naplavin in odpadkov, čiščenja cest in objektov ter oskrbe prizadetih prebivalcev s pitno vodo. Zabeležili smo več kot 760 posameznih škodnih primerov, kar je pričakovano, saj se je v Dravogradu končna številka evidentiranih plazov ustavila pri 308, zaradi posledic poplav ali plazov je bilo evakuiranih skoraj 320 ljudi. Vso dogajanje okoli poplav je med 4. 8. in 17. 8. koordiniral štab Civilne zaščite, ki ga je z zunanjimi sodelavci sestavljalo osem ljudi, skupaj z nepogrešljivimi prostovoljci pa so 24 ur na dan tako ali drugače skrbeli za sokrajane. V povprečju je bilo dnevno na terenu 321 ljudi (največ 9. avgusta kar 408) s 44 vozili (največ 63), pomagalo je tudi 11 helikopterjev.
V naši občini je najbolj poškodovana cestna infrastruktura, saj so bili prekinjeni vsi štirje dostopi do mesta (smer Maribor in Avstrija – plaz, smer Slovenj Gradec – uničen most, smer Ravne – poplava). V rekordnem času so se vse cestne povezave vsaj za silo vzpostavile, postavljen je bil tudi montažni most, ki je Dravograd spet povezal s Slovenj Gradcem. Most, ki ga je postavil vzdrževalec državnih cest na Koroškem, to je VOC Celje, nima omejitev glede nosilnosti, prav tako ga lahko uporabljajo tudi kolesarji in pešci, čeprav svetujejo, da ga ti uporabljajo le v nujnih primerih. S sprostitvijo prometa čez montažni most je bil zaprt začasni obvoz skozi poslovno cono pri Monterju, kjer je potrebno sedaj dokončati ureditev cone, državo pa so na Občini že zaprosili za zamik roka izgradnje s konca septembra do konca letošnjega leta. Medtem se je vzpostavil tudi železniški promet na relaciji Maribor – Prevalje.
Ena izmed večjih težav, ki jo je dobesedno naplavilo na površje, je mulj. Pa ne običajen, ampak onesnažen in hudo kontaminiran. Institut Jožef Stefan je na določenih lokacijah v občini ob reki Meži vzel vzorce in analiza je pokazala, da so prav vsi kontaminirani; presežene so vrednosti kadmija, svinca in cinka, tudi več kot desetkrat, kar že spada pod nivo kritične meje. Občina Dravograd je z zasebnih in javnih površin odstranila že vsaj 30.000 kubičnih metrov kontaminiranega mulja, ki izhaja iz področja ob reki Meži, ga je pa precej še ostalo ob rekah, travnikih, na kmetijskih površinah, v industrijski coni. Ker natančnih navodil o tem, kam mulj pravilno odložiti in deponirati, še vedno ni, se bo sanacija tudi zaradi teh nejasnosti po nepotrebnem podaljšala. So pa na Nacionalnem inštitutu za javno zdrave opozorili, da pri ravnanju z muljem vedno uporabljajte osebno varovalno opremo (zaščitne rokavice, škornje, plašč itd.). Še posebej je treba paziti, da se ne bi z muljem igrali otroci.
Velike posledice so poplave pustile tudi na vodotokih in življu v njih. Blaž Cokan, gospodar Koroške ribiške družine, pojasnjuje, da so v primeru reke Meže ribe in drugi vodni organizmi zdesetkani, tu in tam je še kakšna riba, a bomo potrebovali vsaj desetletje, da se stanje vzpostavi na vsaj približno raven kot je bila sedaj. Reki Mislinja in Drava nista bili toliko prizadeti, je pa težava mulj, ki bo vplival na kalnost rek in s tem posledično na življenje v njih. Mulj predstavlja veliko težavo predvsem za ribe takrat, ko ga voda nosi, saj se jim nabere v škrgah, zaradi česar ne morejo dihati, kar lahko privede do pogina. Še večji problem so drugi organizmi, denimo muhe enodnevnice, ki živijo v vodi kot ličinke, saj jih mulj odnese. Ribiči sicer težko rečejo, kaj se zgodi z ribami v poplavah – veliko jih odplavi oz. same odplavajo nizvodno, potočne postrvi se skrijejo, veliko rib zasuje, nekaj jih pogine. Je pa Cokan še opozoril, da mulja, sploh sedaj, ko se je izkazalo, da je kontaminiran, nikakor ne mečite nazaj v reke, ne toliko zaradi rib, pač pa zaradi ljudi, saj mulj reka odnaša nizvodno in če ga, denimo, namečejo v Mežo na Ravnah, se lahko zaustavi v Dravogradu in onesnaži tudi to okolje.
Če primerjamo tokratne poplave s tistimi iz leta 2012, so ribiške družine, tako Cokan, potrebovale približno deset let, da so sanirali življe v rekah, v tem primeru bo trajalo še malo več. Ob tem je kritičen tudi do regulacije vodotokov, saj meni, da je potrebno podpirati poplavne ravnice, pri čemer je največja napaka, da se te ravnice pozida, ob tem pa nosijo veliko odgovornost župani in država, na kar naravovarstveniki opozarjajo že dalj časa. Regulacije, kot jih poznamo sedaj, zadrževanje ogromne količine vode v strugi, ne delujejo, zaradi česar nasipi popuščajo; tako pride do katastrofe kot se je zgodila v industrijski coni v Šentjanžu. Šolski primer poplavne ravnice na Dobrijah je pokazal, kakšno širino potrebuje reka.