Na naši spletni strani uporabljamo piškotke, s katerimi izboljšujemo vašo uporabniško izkušnjo in vam zagotavljamo ustrezne vsebine in oglaševanje. Z nadaljno uporabo naše spletne strani se s tem strinjate.

Razumem...
Piše se leto 1836 …
KS Libeliče
Piše se leto 1836 …
Sledi nam na
  
Deli zgodbo na
19.02.2024 23:52

Tudi v Krajevni skupnosti Libeliče smo obeležili 8. februar, kulturni praznik, ki ga v spomin na umrlega pesnika imenujemo tudi Prešernov dan. Zamislili smo si, kako bi bilo živeti v času Franceta Prešerna, česar so se lotili libeliški srednješolci Lana, Tamara, Andraž, Borut, Tadej, Nej in Žiga.

Veronika Kotnik

Svet ni ne boljši ne slabši, samo drugačen je. Malce manj udoben, toda bolj komoten.  Vsekakor si tedanji ljudje lahko za sleherno stvar vzamejo mnogo več časa kot tisti, ki so bili rojeni toliko let pozneje. Po tlaku ljubljanskih cest in trgov odmeva topot konjskih kopit, namesto v mercedesih, audijih in beemvejih se dame in gospodje vozijo v bolj ali manj neudobno oblazinjenih kočijah in kolesljih. Ni težav z industrijskim onesnaženjem zraka, čeprav se po ulicah glavnega mesta vojvodine Kranjske težko diha: za neprijetne vonjave poskrbijo konjske fige in smeti, ki jih nihče ne odstranjuje. Vodovod je tedaj še znanstvena fantastika.

Moda v tedanjem času zapoveduje nošnjo najrazličnejših klobukov, okrasnih pentelj in dolgih kril, moški nosijo hlače do tal, telovnike, cilindre in sprehajalne palice,  suknje so dolge in segajo skoraj do kolen. Boljša družba se zabava v gledališčih, čisla nemški jezik, slovenščina je za kmete, pravijo. Na plesiščih se vrtijo valčki, polke, četvorke, poloneze …

Med prebivalci Ljubljane, sredi 19. stoletja jih je bilo 15.000, je bilo mogoče leta 1836 srečati tudi Franceta Prešerna. Danes je ta mož znan vsakemu Slovencu, v tistem času pa ni bilo tako. Saj ni bil videti kdove kako drugače: meščansko oblečen človek, kakor drugi, ki so imeli opraviti s sodiščem. Mladi pravnik, ki se je rodil v gorenjski vasici Vrba 3. decembra 1800, je leta 1828 z odličnim uspehom končal študij prava na dunajski univerzi in delal kot pripravnik pri dr. Crobathu v njegovi odvetniški pisarni. Seveda pa se je vedelo, da Prešeren piše pesmi. V meščanskih salonih so bili znani njegovi soneti v slovenskem in nemškem jeziku, med prijatelji pa zabavljive in lahkotne pesmi. Javna beseda je bila tedaj pod strogim nadzorom, cenzuro. Prešeren je bil velikokrat žrtev oblastnega cenzorja Jerneja Kopitarja, v svojih pesmih mu ni ostal dolžan. »Le čevlje sodi naj Kopitar …!« je zapisal v Glosi.

Pesnik ni trpel neumnosti in tiranije v nobeni obliki: »Pusti peti mojga slavca, kakor sem mu grlo ustvaril! Komur pevski duh sem vdihnil, ž njim sem dal mu pesmi svoje; drugih ne, le-te naj poje, dokler da bo v grobu utihnil.«

Njegov moto je bil: vsakdo naj živi v skladu s svojim notranjim bistvom, nihče nima pravice terorizirati drugega. Ljudi je treba sprejeti takšne kot so, ne pa od njih zahtevati, naj se spremenijo.

Na večer življenja, leta 1844, je napisal Zdravljico. Združiti vse ljudi dobre volje pod praporom svobode, to je takrat pomenilo utopijo, vendar je bilo vredno sanj. Njegovi verzi:

»Žive naj vsi narodi, ki hrepene dočakat dan, da koder sonce hodi, prepir iz sveta bo pregnan, da rojak, prost bo vsak, ne vrag, le sosed bo mejak!« so postali osrednje sporočilo slovenske državne himne.

 Toda Prešernova pesniška misel se ni vrtela le okoli velike teme svobode: njegovi verzi so bili v prvi vrsti izraz silovite ljubezni – na eni strani do velike, neuslišane ljubezni Primicove Julije ter na drugi do naroda in pesnikovanja. Ljubezen, ki jo srečujemo v Prešernovi poeziji, ima mnogo obrazov: zna biti polna nežnega upanja in neskrivane samozavesti, kakor v 7. gazeli »Kdor jih bere, vsak drugače pesmi moje sodi.«

Pesnik pozna tako srečo kot nesrečo v ljubezni, a zaradi tega ne ljubi nič manj. Meni, da človekovemu srcu ni mogoče ukazovati. Ljubezen preprosto je –  če je treba, celo vsemu svetu navkljub.  Primicova Julija ga seveda ni uslišala, Prešeren pa je zapisal: »Poet tvoj nov Slovencem venec vije, ran mojih bo spomin in tvoje hvale, iz srca svoje so kali pognale, mokrocveteče rožce poezije.«

Da bi bila nesreča še večja, je smrt drugega za drugim ugonabljala njegove prijatelje: Matijo Čopa in Andreja Smoleta. Pesnik je tako ostal sam s seboj, še vedno so se njegove misli vrtele okoli ene same stvari, kakor pričuje pesem KAM? »Ko brez miru okrog divjam, prijatli prašajo me kam? Prašajte raj oblak neba, prašajte raje val morja, kadar mogočni gospodar, drvi jih sem ter tje vihar. Oblak ne ve in val ne kam, kam nese me obup, ne znam. Samo to znam, samo to vem, da pred obličje nje ne smem in da ni mesta vrh zemlje, kjer bi pozabil to gorje.«

Pesnikovo življenje je postajalo vse temnejše, vendar se ustvarjanju ni odpovedal. Svoje videnje pesništva je prikazal v pesmi Pevcu: »Kdo zna noč temno razjasnit, ki tare duha. Kdo ve kragulja odgnati, ki kljuje srce, od zore do mraka, od mraka do dne. Kdo če izbrisat iz spomina nekdanje dni,  brezup prihodnjih odvzet spred oči, praznoti ubežati, ki zdanje mori. Kako bit češ poet in ti pretežko je v prsih nosit al pekel al nebo. Stanu se svojega spomni, trpi brez miru.«

Konec leta 1846 so končno zagledale luč sveta Prešernove Poezije. Literarna javnost jih je ugodno sprejela in njihovega avtorja so začeli označevati kot slavnega pesnika. Vendar so ti uspehi bili za Prešerna prepozni: njegov telesni in duševni propad sta bila vse očitnejša. Pesnik je umrl ob zori 8. februarja 1849.

8. februar je slovenski kulturni praznik – v spomin  umrlega pesnika ga imenujemo tudi Prešernov dan. Ta dan je za praznik leta 1945 razglasilo predsedstvo slovenskega narodnoosvobodilnega sveta. Tudi nova država ga je ohranila in ga leta 1991 razglasila za državni praznik.

Ob kulturnem prazniku so nas v dobo Prešerna popeljali libeliški srednješolci: Lana, Tamara, Andraž, Borut, Tadej, Nej in Žiga. Za dodaten ščepec današnje kulture pa so poskrbeli igralci Gledališke skupine Črneče z igro Kaj potrebuje moški?

Za dodajanje komentarjev morate biti prijavljeni.
© Copyright 2022 - 2023 Utrip Dravograda