Gasilska zveza je na letošnji prvi seji Plenuma v Ormožu podelila najvišja priznanja in odlikovanja zveze. Med prejemniki je bil tudi dolgoletni član Prostovoljnega gasilskega društva Dravograd Pavel Ring, ki je prejel plaketo gasilca. Ob najinem srečanju dober mesec pozneje mi ponosno pove, kako vesel je, da je vrhovna organizacija prepoznala njegovo delo in njegovo predanost gasilstvu. Zaupa mi tudi, da se je po podelitvi z njim fotografirala celo predsednica države Nataša Pirc Musar, ki je bila slavnostna govornica na dogodku. 

»Človek se ji zaradi vsega varovanja sicer sploh ne more približati, ampak me je kar sama objela okoli pasu in sva se ‘slikala’,« mi pove z nasmehom.

Gasilstvo je rdeča nit Pavlovega življenja praktično vse od otroštva.

»Rojen sem v Libeličah, v Gorčah, kjer sem tudi hodil v osnovno šolo. Leta 1950 sem šel v Gimnazijo na Ravnah na Koroškem, saj je bil takrat internat še brezplačen. Že leto pozneje je prišlo do spremembe, internat je bilo treba plačati, moji starši pa niso imeli denarja, zato sem pustil gimnazijo in se šel učiti za mizarja v Dravograd.«

In prav to je bila nemara odločilna poteza, ki ga je pripeljala na pot, po kateri hodi še danes.

»Ko sem se še učil za mizarja, je bil naš mojster tudi gasilec. Takrat je bil Gasilski dom še na mestu, kjer je danes telovadnica. Večkrat me je vzel s sabo in leta 1953 sem se vključil v gasilske vrste, že leto kasneje sem naredil izpit za gasilca, leta 1955 izpit za strojnika, leta 1957 pa sem šel v šolo za podčastnike v Medvodah.«

Do takrat je tudi že zaključil uk in leta 1957 je napočil čas za obvezno vojaško služenje domovini, ki je takrat trajalo dve leti.

»Po vrnitvi sem se zaposlil na Gradisu na Ravnah, kjer sem delal kot tesar, kasneje pa sem se v Ljubljani usposobil za visokokvalificiranega delavca in napravil še Pedagoško-andragoško srednjo šolo, da sem lahko bil inštruktor vajencev. Ko so spremenili vajeniški sistem in zmanjšali število dni praktičnega pouka, sem se usposobil za delovodjo. Na Gradisu sem bil 12 let tudi predsednik sindikata in napravil Sindikalno šolo na Bledu, saj je bilo zaželeno, da so bili sindikalni predsedniki malo bolj izobraženi o teh stvareh.«

Prav tako pa se je nenehno izobraževal tudi na področju gasilstva.

»Leta 1962 sem šel še enkrat v Medvode, tokrat v šolo za častnika. Takrat sem tudi prevzel naloge poveljnika društva in poveljnika zveze. Poveljnik društva sem bil 15 let, poveljnik Gasilske zveze Dravograd pa 12 let. Leta 1972 sem naredil izpit za višjega gasilskega častnika in sem bil edini v Dravogradu s tem nazivom. Leta 2004 me je društvo imenovalo za častnega poveljnika Gasilskega društva Dravograd, leta 2012 pa sem dobil še naziv častnega poveljnika Gasilske zveze Dravograd. Še danes delujem pri gasilcih, še tekmujem pri veteranih in sem obenem pri veteranih tudi desetar ter inštruktor. Letos sem že 71 let gasilec, imam tudi značko za 40 let operativnega dela.«

V več kot sedmih desetletjih je spremljal razvoj gasilstva iz nekega povsem drugačnega obdobja do današnjega dne, zaznamovanega s povsem drugačnim pristopom in tehnologijo. »Nekoč je bilo delo gasilcev čisto drugačno. Na mestu današnje telovadnice je bil Gasilski dom in tam smo imeli orodni voz, ki je imel eno motorko. Če je prišlo do požara ali pa če se je zgodilo karkoli takega, da je bila potrebna pomoč gasilcev, se je vključila sirena, ki je bila tudi edini način obveščanja.«

Kljub preprosti opremi in občutno drugačni tehnologiji kot jo poznamo danes, so gasilci svoje delo opravljali predano in z zavedanjem pomena svojega poslanstva.

»Dobro smo delovali, bili smo prijatelji, mogoče še bolj kot danes, čeprav mislim, da je tudi danes še vedno veliko spoštovanja. Bil je pa drugačen sistem. Ko je bil alarm, smo šli, nobena težava ni bila dobiti prosto v službi, podjetja, kjer smo bili zaposleni, so nam vseeno izplačala plačo tudi za čas, ko smo bili odsotni, če smo bili odsotni zaradi gasilskega dela. S tem ni bilo nobenih težav. Spomnim se velikega požara v Mežici, ko je gorelo dva dni in dve noči. Tudi dravograjski gasilci smo bili poklicani tja in smo bili tam dan in noč z motorko in pri cestah gasili, da se požar ni razširil, dokler so nas potrebovali. Podjetje nam je plačalo vse ure, kolikor smo bili tam. S tem je bilo takrat veliko lažje, ker je bil drugačen sistem.«

Toda z leti je prišel tudi razvoj, ki je spremenil delo gasilcev.

 »Ogromno se je spremenilo. Včasih je bilo gašenje samo z vodo, kasneje je prišla pena in aparati, ampak le v majhnem obsegu. Danes pa gresta tehnika in razvoj tako hitro naprej, da mora biti gasilec že pravi strokovnjak, da lahko dela vse. Na vseh področjih so specializacije za gasilce, pri gozdnih požarih, dihalnih aparatih, motorkah, pri vsem morajo imeti gasilci izpite, česar ni bilo, ko sem sam začel. Kasneje se je to že pojavljalo, ampak na začetku tega še ni bilo.«

Dobro se še spominja najhujšega požara, ki je zajel Dravograd.

»Najhujša intervencija je bila v Dravogradu, ko je gorela Ločičnikova mizarska delavnica in okolica. Gašenje je bilo zelo zahtevno in z veliko težavami. Poklicali smo na pomoč v Lavamünd, kjer so takrat imeli boljšo opremo od nas, čeprav je danes ravno obratno. Prišli so res hitro. Mi smo imeli tudi precej slabe cevi, ker smo pač manj denarja dobili od Občine, saj se ni toliko gledalo na gasilce. Danes je v tem pogledu veliko boljše, razumevanja za delo gasilcev in posluha za potrebe po opremi je res veliko.«

Veliko pa je tudi zanimanja za gasilsko dejavnost med mlajšimi generacijami. »Zanimanje otrok je veliko, a žal mnogi kasneje odidejo v šolo v druge kraje in nimajo več toliko možnosti in časa za sodelovanje v domačem gasilskem društvu. Odliv je velik, a nekaj jih še vedno ostane.«

V prav posebnem spominu mu je ostal dogodek pred skoraj pol stoletja, za katerega pove, da je bil  največji dogodek v njegovem življenju.

»Ko je Prostovoljno gasilsko društvo Dravograd leta 1975 praznovalo svojo stoto obletnico delovanja, smo priredili zares veliko in lepo parado. Tako velike parade na vsem Koroškem ni bilo nikoli, ne prej in ne potem. Udeležencev je bilo čez 800, dve godbi na pihala sta nastopili, bili so tudi športniki in Teritorialna obramba, ne samo gasilci. Parada je potekala od železniške postaje, čez most in do starega Gasilskega doma.«

Stari Gasilski dom je bil takrat sicer novi Gasilski dom, kamor so se gasilci preselili šele leto pred tem.

»Ko se je v Dravogradu pojavila potreba po telovadnici, smo morali preseliti Gasilski dom. Ker smo se morali izseliti že, ko smo šele začeli kopati na novi lokaciji, smo morali vse orodje in pripomočke shraniti na različnih lokacijah, nekaj je bilo nasproti banke, nekaj pri Weingerlu in tudi drugod. Leta 1974 pa smo se vselili v nov Gasilski dom.«

Nekaj desetletij pozneje so se selili ponovno, saj so potrebovali več prostora za svoje dejavnosti in opremo. Želeli so ostati na takratni lokaciji, a tam ni bilo dovolj prostora za širitev.

»Veterani smo sicer pozivali k širitvi obstoječega Gasilskega doma na isti lokaciji, kjer je bil, a je bilo rečeno, da to ni mogoče. Obljubili so nam, da bo v novi stavbi Špic D veliko več prostora, čeprav smo opozarjali, da bo podaljšalo čas intervencij, a druge možnosti ni bilo.«

Zdaj so z novimi prostori zadovoljni, saj jim omogočajo kvalitetnejše izvajanje vaj in drugih dejavnosti, občnih zborov in tudi druženj.

Poslanstvo gasilca zahteva celega človeka in to lahko terja svoj davek. Pavel priznava, da je vplivalo na njegovo družinsko življenje.

»Ko si veliko pri gasilcih, si veliko na terenu. Naneslo je tako, da sva se z ženo ločila. Kasneje sem spoznal novo partnerko, s katero se sicer nisva nikoli poročila, vendar sva bila par 45 let in sva se dobro razumela, žal pa je pred tremi leti umrla in zdaj sem sam.«

A čeprav je izgubil življenjsko sopotnico, mu življenje lepšajo potomci. V prvem zakonu sta se mu rodila dva sinova, do danes pa ima tudi že dva vnuka in dve vnukinji, pa  tudi dva pravnuka in dve pravnukinji.

»Eden izmed obeh sinov živi v Kopru, drugi pa v Libeličah. Razumemo se odlično, veliko se družimo zlasti z družino sina, ki živi bližje. Tudi njegova žena je zelo prijazna in mi je v veliko pomoč, velikokrat me povabi na kosilo. Dobro se razumemo tudi z vnuki in pravnuki. Še posebej lepo je ob kakšnih posebnih priložnostih, kadar kaj praznujem, jih vedno vse povabim in lepo je, ko se vsi zberemo.«

V prav poseben ponos pa mu je dejstvo, da se je vnuk Jure odločit slediti njegovim stopinjam.

»Zelo navdušen gasilec je in je postal tudi že podpoveljnik v Prostovoljnem gasilskem društvu Libeliče.«

Doda, da sta z vnukom ponosna eden na drugega. In ni presenetljivo, da je predanost gasilstvu prenesel tudi na svoje potomce. O njegovi zavezanosti društvu priča tudi dogodek izpred nekaj let. »Društvo je želelo kupiti nov komandni avto, a jim je do zneska, ki so ga potrebovali, manjkalo 1000 eurov. Razliko, ki so jo potrebovali za nakup, sem prispeval jaz, zato sem imel čast izročiti ključe novega avtomobila poveljniku.«

Danes Pavel Ring svoje dneve preživlja aktivno.

»Veliko hodim, od doma se rad odpravim peš naokoli po Dravogradu, kadar nisem pri volji za kuhanje pa se odpeljem na kosilo tudi do Slovenj Gradca ali Raven na Koroškem. Zvečer pa rad berem ali pa gledam televizijo. Ne morem zaspati, če prej vsaj malo ne berem knjige.«

Zaupa mi še, da mu oči kar dobro služijo – očala potrebuje le za branje, vozi pa še vedno brez njih.

Veliko svojega časa pa še vedno nameni gasilskemu društvu, kjer je nadvse aktiven veteran.

»Vsak teden se veterani srečamo v Gasilskem domu in se družimo. Razmišljali smo o neki zabavni aktivnosti, med predlogi je bil šah, a so se vsi bolj ogreli za remi. V začetku ga nekateri niso znali igrati, pa sem jih naučil in zdaj so vsi navdušeni nad njim. Ob naših rednih vsakotedenskih družabnih večerih pa smo zdaj začeli tudi z vajami in se že pripravljamo na tekmovanje, ki bo v začetku junija.«

Ko se ob koncu najinega pogovora še sprehodiva skozi fotografije njegovih sedmih desetletij pri gasilcih, mi še enkrat pove, kako vesel je plakete gasilca Gasilske zveze Slovenije.

»Kot veteranu mi res veliko pomeni, ko vidim, da mlajše generacije, vodstvo zveze in društva, prepoznavajo, da sem v življenju tudi nekaj naredil za gasilce.«