Služil je dokončani železniški povezavi Zeltweg - Celje in še prej krajšim povezavam med Volšperkom in Velenjem. Klasična konstrukcija avstro-ogrskega inženirstva je bila dvakrat porušena in ko je sredi šestdesetih čez njo zadnjič zapeljal vlak, je zamrznila v času. Kaj bo z mostom, ne ve nihče, a ker je prepoznaven element našega kraja, bi lahko vsaj delno spet kdaj služil ljudem. Morda.

K razmišljanju o železnem velikanu, polnem lukenj, me je spodbudilo čudovito Eldinovo tihožitje, ki pooseblja naše sobivanje z Dravo, ki so jo prečkali številni mostovi. Že ko smo v osnovni šoli hodili na sprehode skozi betonski obok pod Špicfeldom in se drli na ves glas zaradi odmeva, sem se ga bal. Morda zaradi lukenj, morda zaradi vseh tragedij, ki jih je žal povzročil kar nekaj družinam pri nas. Vlak čez njega ni vozil že vse od šestdesetih let prejšnjega stoletja, ko so ukinili progo med Labotom in Dravogradom, od 1947 pa do takrat pa je tam čez zaradi poškodb vlak vozil zelo počasi.

Ne bom dolgovezil, pobral bom iz svoje glave in zapiskov tisto, kar sem v vseh letih ljubiteljskega zgodovinarstva našel o njem. Je za veliko več strani kot le za dve, žal marsikdo med vami ve še kaj več, zato bi si zaželel boljšega pretoka informacij pri ohranjanju naše zgodovine, če že pristojni nimajo posluha. 
Kakorkoli, stari železniški most ima v bistvu  tri obdobja življenja. Prvo, ko je bil del industrializacije vzhodne Koroške in povezave doline Mure in Zeltwega s spodnjo Štajersko po Labotski dolini in čez Mislinjo in Velenje do Celja. Zgradili so ga med 1877 in 1878, v promet je bil dan dve leti pozneje. Prevoz potnikov, predvsem pa lesa, je močno pripomogel k temu, da je mala vasica Dravograd na levem bregu Drave postala kar zajetno mesto. Postaja na Meži (Meža takrat ni bila del Dravograda!) je povezovala Maribor in Celovec, potem pa je 16 let pozneje postala še križišče severne proge. Na Špicfeldu, tam pod cerkvijo, je bila še ena železniška postaja, proga je bila utrjena ob Dravi z velikimi betonskimi ploščami, vidnimi še danes, usek od mosta pa do Praperjev pa je bil kar globok in se vlaka na sicer praznem Špicfeldu, kjer je bilo le pokopališče, sploh ni videlo, razen po dimu, seveda.

Na desnem bregu mosta je bila Gollova rafinerija, struga Drave pa kakih šest do osem metrov nižja kot danes. Pod njo na skalah je bila celo priljubljena plaža, kjer so se ljudje na skalah sončili in kopali v večkrat zelo plitvi in mirni reki.

Potem je prišla druga svetovna vojna in ko so nemški Alpinci 7. aprila 1941 vkorakali v Dravograd, so minerji Jugoslovanske kraljeve vojske vrgli v zrak prav vse mostove, ki so obstajali. Edini, ki ni bil del rušenja, je še danes stoječi v zgornjih Dobrijah pri Malgajevem spomeniku, vse ostalo je padlo v vodo.
Tudi železniški velikan, porušen je bil od loka do loka. Saj ne, da je bila linija kaj prida pomembna za logistiko nemške vojske, a vendar, Nemci so po tem potrebovali skoraj dve leti, da so most obnovili in ga zgradili povsem na novo, ko so že gradili tudi eletrarno.

Novi stari most pravzaprav v ničemer več ni podoben staremu. Leve loke in desne temelje so zazidali na novo in v plitvo vodo na sredini postavili še kamnit steber. Potem je bil most dan v uporabo 1942 in ko se je v začetku 1945 nemška vojska umikala z Balkana, je tudi tu dobila absolutno prednost, s tem pa postala cilj za zaveznike. 5. aprila 1945 točno opoldne je bil železniški most cilj napada 450. bombniške skupine z juga Italije, ki je priletela po Dravi navzdol od Beljaka. 16 B-24 Liberator je odvrglo več sto bomb in predvsem uspelo razrušiti okolico ter močno poškodovati še ne dokončano elektrarno in objekte. Naj spomnim, elektrarne niso ciljali, a je bila večja žrtev, medtem ko je most kot glavni cilj dejansko doživel le en sam zadetek, pa še ta potem, ko je bomba zgrmela skozi tračnice in eksplodirala takoj pod mostom ter skrivila konstrukcijo in odprla stranice. Kje? Pojdite na sprehod za Dravo. Most je umrl drugič.

V tem času so dodali še dodatni podporni kovinski steber na poškodovanem delu in ker notranji nosilni del ni bil poškodovan, je 18. julija 1947 spet stekel promet čez njega. Proga je bila le še lokalnega pomena in zadnjič je čez njo vlak peljal 29. maja 1965.  Most je takrat umrl še tretjič.

Progo čez Špicfeld so pobrali, delno zasuli, na mestu, kjer je danes pokopališče, pa so tone in tone smeti in predvsem odpadni material iz »štumfabrike« v Otiškem Vrhu, »penasta« podlaga pa bi znala kdaj povzročati hude težave pri kakih gradnjah.

Utonil je most v tišino in od takrat kljubuje vremenu in času. Mnogi so hodili čez njega tudi potem v Črneče in na Mežo, najbolj drzni so se po skrivljenem robu vozili celo s kolesi, kar nekaj jih je končalo tragično. 2025 je in železniški most bo morda nekoč, celo kmalu, postal vsaj pot za pešce in kolesarje. Le da ne bi umrl še četrtič.