Rojena je bila 1924 na kmetiji v Dobravi pri Ljubljani, po domače pri Jurežu, v družini s 13 otroki. Kot najstarejša med sestrami je morala že zgodaj pomagati mami pri gospodinjskih opravilih in vzgoji mlajših sorojencev. Po italijanski okupaciji je postala kurirka. Bila je izdana in zaprta. Po obsodbi je bila poslana v koncentracijsko taborišče.

Po koncu vojne se je vrnila v domovino in se zaposlila na ministrstvu za gozdarstvo, kjer se je vanjo zagledal Franjo Krpač in jo pripeljal v Dravograd. Ustvarila sta si družino s tremi sinovi: Franjem, Miranom in Radom. Na njeno pobudo so zgradili svojo hišo. Dom je imela vedno zgledno urejen, saj je bila vajena trdega dela.  Njeno veliko veselje so rože. Vsako pomlad je breg pod njeno hišo zasijal v rumeni barvi narcis. Tekom celega življenja je bila  vpletena v dogajanje kraja. Starost prinese svoje in skupaj z družino se je odločila, da se preseli v naš dom.

V domu je zaživela, saj ima tu veliko družbe. Pravi, da je vesela, da se vedno kaj dogaja, da ni dan enak dnevu. Udeleži se vseh prireditev, sodeluje pri domskem pevskem zboru, najbolj ima rada telovadbo. Razveseli se vsakega obiska domačih ali prijateljev. V veselje ji je, ko jo sin Rado odpelje na Goriški vrh. Kljub vsem prestanim preizkušnjam pove: »V življenju je treba vedno vse za dobro vzet'«

Zapisala Maja Praper, v domu vodja odd. za osebe z demenco, sicer pa ponosna vnukinja ge. Helene