Mulo sredi štiridesetih let je seveda eden od številnih Praperjevih pobov, ki se ukvarjajo z muziko in še marsičem, ampak to počne tam sredi Atlantika, kjer zim skoraj ni, pot do tja pa ga je z ženo Moniko vodila iz Izole in Ljubljane.

Če Praperje malo poznate, potem veste, da je Borut sin dr. Petra Praperja, priznanega psihologa, in da je odraščal v Mariboru, čeprav ne more in noče skriti, da je »naš« in govori zanimivo mešanico domače šprahe, neke štajerščine in ostalih svetovnih jezikov. A kaj je Boruta sploh pregnalo iz Slovenije, najprej v nemško prestolnico Berlin?

»Z ženo sva iz Slovenije odšla 2012, ko je bila država v depresiji, zaradi finančne krize in politične klime. Vsi najini prijatelji so govorili, da se bodo izselili, pa sva rekla, da se bova pa še midva, sploh ker imava zaradi mobilnega freelancerstva boljše možnosti delati od koderkoli.«

Z življenjem, zapakiranim v potovalke in škatle, sta se podala na sever.

»K'k naj rečem, za Berlin sva se odločila, ker je tam živel en zelo dober prijatelj in smo se pač dogovarjali za nek skupni biznis in potem sva naredila studio. Tudi želja po nečem novem je bila prisotna. Berlin je ogromno mesto. Nikoli nisva živela v ogromnem mestu. Ko pa enkrat prideš tja – v Berlinu je bilo v tistem času veliko stvari zelo super – je malo lažje biti prekarec kot v Sloveniji, ker so v Nemčiji boljši pogoji, pa Berlin je bil dosti cenejši kot Slovenija. Ko si šel v špecerijo, si dal pol manj kot pri nas. Tudi najemnine so bile takrat nižje kot v Ljubljani. Midva sva živela v najrevnejšem delu mesta, Neuköllnu, kjer je bilo poceni, pa fajn, pa rock & roll … Z gentrifikacijo pa je postalo depresivno in zoprno gledati to revščino, ki se je tam začela. Najemnine so se vsako leto dvigovale, stroški tudi. A to še ni najhujše. Najhujše so zime. Tam te kot tujca noben ne vpraša, koliko let že živiš tu, ampak koli zim si prestal.«

Tam, pravi Borut, so bili vremenski pogoji prav sibirski, pihal je zoprn veter in dež je padal vodoravno. In potem sta po nekaj letih spet pospravila vse skupaj in se preselila na Tenerife. Kanarski otoki, če boste iskali na zemljevidu.

»Tenefire je diametralno nasprotje, ima idealno klimo, kar sicer za sabo prinese en drug problem, ki ga domačini zelo dobro poznajo, ko je govora o tujcih. Na celini pozimi damo malo več miru in imamo več akcije poleti. Pozimi si malo bolj not in se posvetiš sebi in družini, tu pa si celo leto zunaj in ves čas nekaj 'prčkaš' celo leto brez pavze, domačini pa nam pravijo, da smo nori. Oni imajo vsak dan siesto, živijo s pol brzine v primerjavi z ostalimi psihopati, ki laufamo tod okrog.«

In kako človek sploh pride na idejo za Tenerife?

»V ‘poslovnem’ smislu nama v Nemčiji po pravici povedano ni uspelo narediti kaj preveč pametnega. Berlin je pravzaprav relativno revno mesto in tam bi prav tako imeli vsi vse zastonj, tako da sva se tudi v studiu, ki sva ga imela s prijateljem, ukvarjala bolj z ‘dobrodelnimi’ projekti. Zadnje leto je bilo za naju z ženo finančno precej slabo, najemnine so postale previsoke, zato sva se odločila nekaj storiti. In točno takrat se je javil dober prijatelj, ki se je odločil odpreti podjetje na Tenerifu in je predlagal, naj prideva na obisk. Pa sva šla in naju je predstavil celemu kupu ljudi, ‘izgnancem’ na otoku. Njemu njegov poslovni podvig potem žal ni uspel, midva pa sva po premisleku in pogovoru s temi ljudmi sprejela odločitev, da greva živet na Tenerife.«

Ena od Borčijevih obsesij je vrtnarstvo, sajenje čilijev in vse kar sodi k temu.

»Tu sicer imajo par lokalnih sort čilija, na katere so nekateri zelo ponosni, a so po mojem mnenju zanič. Če poznaš svetovne čilije, se ti zdi zelo presenetljivo, da so tako omejeni na tem področju. Ni tako kot v Sloveniji, kjer ima praktično vsaka vas svojo omako. Zato sva si rekla, zakaj pa tega ne bi začela delati midva. Sprva je bil to ljubiteljski projekt, ker sva si sama ustvarila ponudbo za svoje povpraševanje. Zdaj to postaja že malenkost bolj resen podjetniški projekt. Od domačina, dobrega prijatelja, ki je seveda glasbenik, in sicer odličen tolkalec in bobnar, sva zelo ugodno dobila v najem njivico. Praktično opuščenih kmetijskih površin je tu okrog veliko, saj se le stežka kaj splača gojiti. Tako tudi on ni prav vedel, kaj bi s to zaplato zemlje, mu veliko bolj koristi tistih par evrov najemnine. Vrtove je namreč treba zelo dobro urediti, da ti veter in škodljivci ne uničijo vsega, še preden kaj zraste – tu je vendarle puščava. Ko sva nasad čilijev lepo uredila, sva imela hitro tudi po več sto kilogramov pridelka, ki ga nato pripraviva za izdelavo omak. Dobiti vsa potrebna birokratska dovoljenja pa je bila zgodba zase.«

Borut pove, da če pričakuješ, da boš nekaj potreboval v enem tednu, bo trajalo vsaj dva meseca. 

»Domačini so pogosto zelo pogumni in prepričani, da prenesejo in jedo zelo pikantno. Potem jim daš pomočit kruh recimo v srednje pekočo omako, pa malce pojamrajo, če pa poskusijo najmočnejšo, je pa že cel cirkus, saj tu v resnici niso navajeni pekoče hrane – njihove tradicionalne ‘pomake’, ki jih skoraj obvezno postrežejo v restavracijah, so praviloma zelo 'švoh' v primerjavi s čili omakami, ki smo jih zadnja leta navajeni Slovenci. Je pa tu ogromno Južnoameričanov, ki so potem, ko tole najdejo, zelo navdušeni.«

Tenerife je vulkanski otok, eden od štirih velikih v otočju Kanarskih otokov. Borut je nad otokom bolj navdušen, kot si je mislil. Kaj ga navdihuje?

»Uf, sto stvari. Mislim, narava tu je nora, raznolikost, sto svetov na enem otoku. Veter! V nasprotovanju s pričakovanji. Mislil sem, da mi bo šel na živce, ampak če ne piha, je grozno, mora pihat. Ljudje so krasni, mnogo je izseljenskih skupnosti vseh možnih narodov. Tako da ... multikulti je ostal. Tega sva se malo bala, da bo manjkalo, ko sva šla iz Berlina, tam je to krasno. Preselila sva se zelo premišljeno, na tak del otoka, v normalno mesto, da nisva v turističnem kraju, kjer so trume turistov in ni normalnega življenja, pač pa turistični resorti in dvakrat višje cene.«

Človek, ki mu je bil v zibelko položen koroški jezik, pa je zdaj navdušen tudi nad španskim jezikom. 

»Španščina me navdušuje. Ko sva prišla sem, nisem znal niti besede, na srečo pa je žena hispanistka. To je bil tudi eden od razlogov, zakaj sva šla sem. Špansko se da v primerjavi z nemščino precej hitro naučiti vsaj do take mere, da se lahko zmeniš osnovne stvari. V Berlinu sva se sprva zelo težko prebijala, saj ob prihodu tja nobeden od naju ni govoril tekoče nemško. Zato pa zdaj tu, kjer se nemški turisti pogosto mučijo s komunikacijo, znava povedati ravno dovolj, da se vidno razveselijo in so tudi zato pogosti kupci pekočih omak.«

Fajn se je učiti nove jezike, pravi Borut. 

»Pa fajn je, ko prideš v neko novo državo, pa ne znaš nič in ti nihče ne more težiti. Ne vem. Če te policaji ustavijo, enostavno zamahnejo z roko in pravijo brezveze, nima smisla. Tako je bilo tudi v Nemčiji. Krasno se lahko človek potuhne, če se hoče.«

Morda še kaka zanimiva stvar o otoku, na katerem živi.

»Ena stvar, ki mi je bila zanimiva ... Ko sva prišla sem, sem mislil, da se tu nihče ne bo pogovarjal o vremenu. Ni res. Tu so obsedeni z vremenom. Vreme mora štimat. Če je malo narobe, so vsi tečni. To je prav zanimivo. Vsak dan. Od kod piha, kam piha. Zakaj. In če ne, zakaj ne. Se pa tu in tam seveda zgodi katastrofa, ko prinese tako imenovano kalimo, puščavski pesek iz Sahare. Ko se to zgodi, je lahko res apokalipsa. Pred nekaj leti, tik pred korono, je bil tak slučaj. Tako rdeče, da nisi videl čez ulico, kot na Marsu. Tega na reklamah seveda ne omenjajo.«

Borut je bil tam prav v času, ko se je začelo zapiranje in omejevanje v času kovida. In to je bilo zelo radikalno.

»Tisti prvi ‘lockdown’, tega si nihče ni mogel predstavljati. Za tri mesece so nas zaprli v stanovanja, pravi hausarest. Lahko je šel ven le en odrasel član družine, otroci sploh ne. Pa še takrat si moral zelo paziti oz. imeti razlog, da si šel iz hiše. Midva sva imela blazno srečo. Dejavnost gojenja čilijev sem registriral dva tedna pred zapiranjem, čisto po sreči. Če je ne bi, bi mi crknili, ker jih ne bi smel niti zaliti. Po ‘neuradnih’ opravkih namreč nisi smel. A to je bil že dva tedna uradno moj šiht in ta šiht mi je uradno omogočil hoditi na vrt. In tako sva imela zelo olajšano situacijo, če ne, bi zares moral biti doma. Tri mesece. Na Kanarskih otokih situacija nikoli ni bila zaskrbljujoča. A za nas so veljali španski ukrepi iz Madrida, kjer so uvedli izredno stanje, kar je pomenilo tudi ukinitev avtonomije regije, da sama odloča o ukrepih, zato je bil lockdown res strog. 

A po treh mesecih so se unesli, od takrat naprej je bilo lažje. Uvedli so nekatere smiselne in nekatere sicer nesmiselne ukrepe, ampak jih vsaj niso več neprestano spreminjali. Kar je mene pri vsem skupaj zelo motilo, so bile te bolne domislice politikov, vsak dan drugače. En dan so si izmislili eno stvar, drugi dan pa diametralno nasprotno stvar, brez vsakega premisleka ali znanstvene podlage. Tu so potem to nehali početi in je bilo precej manj stresno. Res je tudi, da med najhujšim lockdownom ljudje niso vpili. Enostavno, tu so ljudje zelo navajeni težkih časov, tu je bilo vedno hudo. Vedno so bili navajeni malo stisniti in biti solidarni. Ne zdijo se mi tako absolutno obsedeni z lastnimi ritmi, kot smo recimo mi.«

Še ena reč je zanimiva na tem otoku, ko gre za pogovore med ljudmi: vsi se tikajo.

»Prideš na policijsko postajo, da urediš dokumente, pa te tikajo. Vsi se tikajo, razen če je kak Španec s celine, tudi na uradih, na davčni upravi te tikajo in ti njih.«

Borut sicer enkrat letno pride v domače kraje in to je storil tudi letos v začetku poletja, zato je potem zgodba o njegovem stricu Otokarju v rubriki o legendah morala počakati na letošnji jesenski Utrip. Najbolj oddaljeni sin pač pomeni, da se mu posveti cela družina. No, ker je v tem tednu obiskal Dravograd in potem še prijatelje in ženino družino v Ljubljani, sva se tudi midva ob priliki našla na pivu, kjer je padla ideja, da bo gostoval v eni od številk v rubriki o Dravograjčanih na tujem.

Kot vsi Praperji je tudi ta mladenič glasbeno nadtalentiran in že nekaj časa se dogovarjava, da bova kaj posnela. Borut primarno tolče bobne, sodobna tehnologija pa omogoča, da vsak odigra svoj del na svojem koncu in se potem to prek interneta pošlje do končnega izdelka.

»V Sloveniji sem imel v nekem trenutku, ko sva z Moniko živela v Izoli, hkrati kar tri bende – enega z njo in z mešano ekipo Primorcev in starih glasbenih kolegov iz Maribora, druga dva pa izključno z obalnimi glasbeniki. To je bilo na glasbenem področju sigurno moje najbolj dejavno obdobje. V Berlinu sem se z glasbo ukvarjal v glavnem studijsko in ‘dopisno’ – nisem več veliko igral v živo, ampak sem bil tistih par let v Nemčiji kljub temu zelo aktiven, saj sem pač neprestano tičal v studiu. Po selitvi na Tenerife več let nisem našel prostora, kjer bi postavil bobne. Nato sem jih končno lahko razpakiral v kontejnerju neposredno ob njivici s čiliji, kjer lahko zdaj končno spet v miru razbijam, pri čemer ne motim nikogar razen okoliških živali. Tako pač največ igram za kuščarje, divje zajce, sosedovega oslička in po novem koze, par mačk ter občasno kako kuro, nekajkrat na mesec pa imamo pri lastniku te zemlje improvizirane koncerte, kjer se pač igra brez vnaprejšnjih vaj. Drugače v glavnem snemam svoje stvari, zelo pogosto in z velikim veseljem pa kaj tudi za prijatelje, na daljavo. Tako na primer pogosto sodelujeva z bratrancem Juretom, odličnim koroškim jazz kitaristom, ki ga zagotovo dobro poznate.« 

Sicer je Borutova glavna služba prevajanje, večinoma v angleščino. Ukvarja se zlasti s strokovnimi besedili s področja novejše zgodovine, zadnja leta pa tudi umetnostne zgodovine. Za to delo pravi, da je sicer krasno, saj tako vsak dan izveš kaj novega in treniraš možgane, da slučajno ne zakrnijo, pri čemer nisi vezan na nepremično delovno mesto in si sam svoj šef. Vendar pa prevajalski kruh, ki zaradi nenehnega zbijanja cen že prej ni bil niti slučajno lahek, zelo hitro postaja praktično nemogoč, saj se avtorji vedno pogosteje kar sami lotijo pisati neposredno v tujem jeziku, kar jim zdaj v vedno večji meri omogoča vedno bolj dovršena umetna inteligenca. 

Tudi zato je koristno početi še kaj drugega. Tako Borut tudi piše – v angleškem jeziku je izdal dva romana, satiri z elementi znanstvene fantastike – kar je pa s stališča zaslužka seveda še bolj nesmiselno početje kot glasba. Poleg tega je, tako vsaj pravi, v zadnjih letih postala resničnost tako bizarna, da se satir sploh ne da več pisati, pa se je res še najbolje ukvarjati z vrtnarjenjem.

Še nekje ga srečujem, praktično vsak dan, čeprav je več tisoč kilometrov oddaljen proti zahodu in tja dol proti ekvatorju. 

Borut Praper je »Grunf«, aviatičar, letalec. Sicer le v virtualnem svetu, kjer imamo skupino Leteči cirkus, kjer nas več v povezavi leti na najrazličnejših koncih sveta. Pred nekaj meseci smo tako z akrobatskim letalom ‘bluzili’ v virtualni Avstraliji in ker je Borut moral stran od računalnika (drugače leti z uporabo očal in navidezne resničnosti s 3D pogledom), smo ostali preletavali nek most nedaleč od Sydneya in tudi pod njim. Borči je potem, ko se je vrnil, dobil izziv, da smo mi vsi leteli pod mostom, obrnjeni na hrbet. 

Po 15 trčenjih in našem smehu (hkrati se tudi slišimo) je bilo slišat tisti njegov rahlo tipično razvlečeni »A vi mene malo zajebavate!?«.

Boruta za konec vprašam, kako vidi prihodnost: bo ostal tam pod tri in pol kilometre visokim ognjenikom na Atlantiku ali ga vleče nazaj domov na breg nad Dravo? (Praperjev pob potem sicer namigne, da reč sploh ni tako ugasla, kot se zdi in da se vsi pogovarjajo, da bi lahko že v naslednjih letih kaj pljunil in da bi bilo dobro imeti pri roki kak hiter gliser.)

»S prihodnostjo se skušam čim manj obremenjevati, saj so moje izkušnje v glavnem take, da človek navadno načrtuje eno, zgodi se pa potem nekaj čisto nepričakovanega. S stališča preživetja je Tenerife odlična izbira, saj so lahko tu življenjski stroški zelo nizki, če racionalno živiš, priložnosti za dodaten zaslužek je pa predvsem tudi zaradi masovnega turizma veliko. Tudi pogoji za samostojne podjetnike so tu veliko ugodnejši kot v Sloveniji, tako da se mi s tega stališča domov za stalno nikakor ne mudi, saj bi vrnitev v Slovenijo pomenila tudi, da bi morala opustiti kup svojih dejavnosti in rezidentstvo na otoku. Seveda pa pogrešam družino in prijatelje v domovini. Ko bodo okoliščine take, da bo bolj smiselno biti več doma, bom zagotovo precej več na Koroškem.«