V zgodovini slovenskih gradov se njegovo ime, Pukštajn, pojavlja ob boku večjih in znanih fevdalnih središč, a prav posebno poglavje mu je zapisala družina, ki je že na prvi pogled izstopala iz običajnih plemiških rodov. Prav 25. oktobra letos mineva 100 let od smrti zadnjega barona v Pukštajnu Hansa Kometra.

Čeprav jih danes skoraj nihče več ne omenja, so Kometri med 1817 in 1932 v Pukštajnu pustili globoke sledi. Njihova zgodba je nenavadna, skoraj romanesknа – iz skromnih kmečkih korenin so se dvignili v baronske vrste, na svojem posestvu ustvarili enega najlepših dvorcev tistega časa in zgradili zbirko starin, kakršne si v slovenskih deželah ni mogel privoščiti skoraj nihče. A njihova pot se je končala tragično, z bankrotom, razprodajo zakladov in pozabo.

Danes bi bili Kometri za marsikoga le še opomba pod črto, če njihovi predmeti ne bi obogatili slovenskih muzejev in galerij. A ko se poglobimo v arhive, časopisne članke in drobce spominov, se pred nami izriše portret družine, ki je živela na presečišču podjetništva, plemstva in strasti do zgodovine. To je zgodba o vzponu in padcu baronov Kometer.

Pukštajn pred Kometri

Pukštajn se v virih pojavlja že v zgodnjem 13. stoletju, ko je bil na grebenu nad Dravo postavljen grad v lasti Andeških-Meranskih. Skozi stoletja so se lastniki menjavali, vključno z oglejskim patriarhatom, pozneje pa z rodbino Gaisruck. Srednjeveški grad je ostal sedež gospostva vse do leta 1706, ko ga je uničil požar. Takrat so ga dokončno opustili in v dolini, tik pod ruševinami, je začel nastajati novi dvorec – udobnejši, primernejši za mirno življenje plemičev, ki so imeli raje salonsko razkošje kot vlažne grajske zidove.

V 18. stoletju je Pukštajn doživljal menjave lastnikov, dokler ga ni kupil Dizma Popp. V njegovih rokah je ostal do začetka 19. stoletja, ko so ga usode pripeljale v stik z družino, ki bo v naslednjih sto letih zaznamovala ne le ta dvorec, ampak tudi slovensko kulturno zgodovino. To so bili Kometri.

Prvi Kometri na Pukštajnu

Zgodba Kometrov se ni začela v grajskih dvoranah, ampak precej bolj skromno – v koroških Radišah, kjer se je rodil Simon Kometer (1735–1793). Bil je preprost tkalec, ki se je s pridnostjo in nekaj srečnimi okoliščinami povzpel višje, kot bi mu ob rojstvu kdo napovedal. V Celovcu je delal v napredni manufakturi nizozemskega podjetnika Jana Thysa, ki je v habsburški monarhiji veljala za eno najmodernejših. Simon ni nikoli igral plemiča – za to ni imel ne položaja ne razloga – a postavil je temelje, na katerih so njegovi potomci zgradili plemiški sen.

Njegov sin Jurij (1777–1836) je bil tisti, ki je naredil odločilni korak. Bil je podjeten, spreten in je znal izkoristiti priložnosti, ki so se ponudile v času, ko se je stari fevdalni svet že majal. Sprva je bil oskrbnik na različnih gospostvih, med drugim tudi na Pukštajnu, kjer je dobil prvi stik z dvorcem, ki bo kmalu postal njegov. Leta 1815 si je privoščil prvo večjo naložbo – kupil je gospostvo Vodriž. A dve leti pozneje je sledil preobrat: z lastnikom Pukštajna, Dizmo Poppom, se je dogovoril za menjavo posesti. Ob dodatnem plačilu 11.000 goldinarjev je 11. januarja 1817 postal gospodar Pukštajna.

Jurij se je s tem premaknil iz kroga upraviteljev v krog lastnikov – in to ni bila mala stvar. Kar je za Prešerna pomenila ironija v verzih o obogatelem kramarju, ki si kupi grad, je bil za Jurija resničnost. Postal je tisto, kar so v tistem času mnogi želeli biti: novopečeni graščak, ki se je želel primerjati s starim plemstvom.

Jurij je bil poročen z Marijo Dominiko Ramutschnig. V zakonu sta se rodila dva sinova: Janez Krstnik (1803–1880) in Jurij Jernej Jožef (1805–1877). Prav ta dva bosta nosila breme in priložnost družinskega vzpona. Od mladih let sta bila vzgajana kot »gospoda« – v okolju, kjer so sicer še vedno prevladovali plemiči z daljšimi rodovniki, a kjer sta lahko s pridnostjo in denarjem začela uveljavljati svojo lastno identiteto.

Janez Krstnik – boj za baronski naslov

Janez Krstnik, starejši Jurijev sin, je bil tisti, ki je najbolj odločilno zaznamoval prihodnost družine. Že kot mladenič je služboval kot okrajni komisar, najprej v Možberku, nato pa tudi doma na Pukštajnu. Kljub temu da se je fevdalni sistem bližal zatonu, je bil Janez po miselnosti konservativen: verjel je v moč tradicije, v veljavo plemstva in v pomen rodu. A imel je problem – Kometri niso bili stari plemiči. Njegov ded je bil tkalec, njegov oče »le« podjeten gospodar. Če je hotel, da ga okolica jemlje resno, je moral pridobiti nekaj, česar denar sam ni mogel kupiti: baronski naslov.

Njegov boj za priznanje se je vlekel več let. Leta 1841 je na Štajerski gubernij poslal prošnjo za potrditev baronskega naziva, leto pozneje še eno. Njegovi dokazi so bili trhli – ded Simon ni imel plemiških korenin, a Janez je znal zaviti rodovnik tako, da je segal do izumrle rodbine Kometer von Trübein. V teh listinah se skriva veliko sumov, da je šlo za ponaredke ali vsaj močno prirejene genealoške konstrukte. A v tistem času so uradniki pogosto pogledali skozi prste, še posebej če je bila v igri tudi denarna »zahvala«.

Vztrajnost se je obrestovala. Leta 1848 sta Janez in njegov brat Jurij Jernej prejela potrditev, da sta zakonita naslednika baronskega rodu. Tako so Kometri postali baroni – formalno priznani, čeprav z dvomljivimi temelji. A v očeh okolice je bila razlika ogromna, od tkalčevih potomcev do baronov s pečatom cesarja.

Janez Krstnik se je nato posvetil utrjevanju statusa. Leta 1836 mu je cesar Ferdinand dodelil gospostvo Pukštajn v fevd, leta 1851 pa je pri Francu Jožefu izposloval še potrditev dodatnih posesti. Vztrajno je gradil podobo starega fevdalca, čeprav se je družbeni red spreminjal. Ponosno je iskal dokumente, zbiral rodovnike in pripravljal genealogije, ki naj bi dokazovale večstoletno kontinuiteto njegovega rodu.

Njegov trud ni bil zaman: v očeh sodobnikov se je vse bolj uveljavljal kot plemič, ne kot povzpetnik. Za naslednike je pripravil oder, na katerem bodo lahko igrali svojo vlogo – najprej kot graščaki, nato kot zbiratelji in meceni.

Seltenheimska veja – stranska pot in tragičen konec

Janezov mlajši brat Jurij Jernej Jožef (1805–1877) se ni zadovoljil s tem, da bi živel v senci starejšega brata na Pukštajnu. Tudi on je želel imeti lastno graščino, kjer bi njegova družina ustvarila novo vejo rodu. Priložnost se mu je ponudila v 40. letih 19. stoletja, ko je imel v zastavi že Seltenheim, posest ob Vrbskem jezeru. Leta 1844 jo je dokončno odkupil in se odločil za obsežno obnovo.

Grad Seltenheim je bil v 18. stoletju zapuščen in skoraj razvaljen. Jurij Jernej ga je dal temeljito obnoviti, pri tem pa se je izkazal za presenetljivo treznega graditelja. Medtem ko je v habsburški monarhiji že divjala moda romantičnega historizma z neogotskimi stolpiči in »pravljičnimi« rekonstrukcijami, je Kometer pristopil drugače. Njegova obnova je sledila podobi, kakršno je grad imel v 17. stoletju – preprosta, čista in brez nepotrebnih okraskov. Danes bi rekli, da je bil med pionirji konservatorskih načel, saj se je izognil tedanji navlaki in se raje držal zgodovinske verodostojnosti.

Jurij Jernej se je leta 1835 poročil z Marijo pl. Fritsch. Zakon je bil ploden – rodilo se jima je osem otrok. A kot se je včasih dogajalo, je kruta statistika otroške smrtnosti pustila globoke rane. Večina otrok ni dočakala odraslosti, edini sin, ki je preživel, je bil najmlajši – Jurij Leopold (*1859).

Jurij Leopold je izbral vojaško pot, tako značilno za plemstvo habsburške monarhije. Postal je nadporočnik, leta 1885 pa se je poročil z Ernestino Sofijo Friesach. V zakonu so se rodili trije otroci: hčerka Sidonija Sofija (1886), še ena hči Ernestina, ki je umrla kmalu po rojstvu, in sin Karel (1890).

Sidonija se je poročila z Ludvikom Hansemannom, tudi vojakom, in družina je ostala povezana z vojaško tradicijo. Največ upanja so polagali v Karla – mladega nadporočnika, ki se je sprva preizkusil v mornarici, nato pa prestopil v 5. ulanski polk. A prva svetovna vojna je kruto presekala upe. Avgusta 1914, v prvih tednih spopadov, je Karel padel v Galiciji, truplo pa so prepeljali v Gradec. Tragično je, da je ves trud Jurija Jerneja, ki je iz ruševin zgradil novo domovanje in ustvaril pogoje za nadaljevanje rodu, z enim vojnim udarcem propadel. Seltenheim je sicer ostal v lasti družine, a brez moškega potomca je veja ugasnila.

Hans Kometer – zadnji baron in veliki zbiratelj

Ko je leta 1880 umrl Janez Krstnik Kometer, je vodenje Pukštajna prevzel njegov sin Hans Karl (1850–1925). Že kot mladenič je kazal zanimanje za zgodovino, umetnost in starine, zato ni presenetljivo, da je prav on postal najmočnejša osebnost v družinski zgodbi.

Hans je bil šolan na prestižnih ustanovah. Starši so ga najprej poslali v jezuitski kolegij v Kalksburgu pri Dunaju, kjer se je odlikoval predvsem pri zgodovini, zemljepisu in risanju. Nadaljeval je na realki v Gradcu, kasneje pa se je za kratek čas vpisal na dunajski Politehniški inštitut. Čeprav študija ni dokončal, so ga zanimale naravoslovne vede in tehnologija, a še bolj kot učne knjige ga je vleklo k starinam in vojaški zgodovini.

Vojaški vpoklic se mu je izognil – uradno zaradi »nesposobnosti«, neuradno pa najbrž tudi zaradi družinskih zvez in vpliva. Tako je imel proste roke, da se posveti tistemu, kar ga je res zanimalo: zbiranju umetnin.

Strast do zbirateljstva

Hans je bil tipičen predstavnik poznega 19. stoletja, ko je med evropskimi plemiči in bogatimi meščani vladala prava manija zbiranja starin. On pa se ni zadovoljil z malenkostmi – njegova ambicija je bila ustvariti eno najbogatejših zasebnih zbirk v slovenskem prostoru.

Sistematično je kupoval slike, kose pohištva, kose liturgične opreme, še posebej pa orožje in oklepe. V njegovih sobanah na Pukštajnu so se kopičile dragocene raritete, od renesančnih mečev do celovitih oklepov. Najbolj znamenit predmet njegove zbirke je bil maksimiljanski oklep iz začetka 16. stoletja, ki ga danes hrani Narodni muzej Slovenije. To ni bil le zbirateljska trofeja, ampak simbol – dokaz, da so Kometri, četudi z nejasnimi plemiškimi koreninami, hoteli stati ob bok starim rodbinam.

Hans je bil znan tudi kot radodaren mecen. Rad je podprl umetnike, sodeloval je z muzeji in skrbel, da so si vsaj del njegove zbirke lahko ogledali tudi drugi. Čeprav je bil konservativen in nacionalno bolj naklonjen nemškemu prostoru kot slovenskemu, je s svojo strastjo obogatil slovensko kulturno dediščino.

Prenova dvorca

Ob Hansu je Pukštajn doživel svojo največjo preobrazbo. Od sedemdesetih let 19. stoletja naprej so začele potekati obsežne prenove v duhu historizma. Dvorec je postal reprezentativen, zgrajen v mešanici renesančno-baročnih oblik, z velikim parkom in notranjo opremo, ki je bila skrbno izbrana. Dvorane so krasile slike, kapela je dobila nov oltar, v knjižnici so bile shranjene redke knjige, na stenah pa so viseli družinski portreti in miniaturi, ki jih je dal naročiti Janez Krstnik, a jih je Hans ohranil kot dragoceno dediščino. Pukštajn ni bil več le rezidenca – bil je muzejski prostor, zasebna galerija in simbol družinske identitete.

Samotni baron

Toda za vsem razkošjem se je skrivala ena velika praznina: Hans se nikoli ni poročil in ni imel otrok. Čeprav je bil spoštovan zbiratelj in plemič, je z njim ugasnila pukštajnska veja Kometrov. Umrl je 25. oktobra 1925, star 75 let.

V oporoki je večji del svoje zbirke zapustil nečakinji Meliti, hčeri brata Jurija Arturja, ki je živela v Združenih državah Amerike. To se je izkazalo za začetek težav, saj je Melita podedovano premoženje slabo upravljala, obenem pa so družinske finance že dolgo visele na nitki.

Hans je bil zadnji pravi baron Kometer – osebnost, ki je družino povzdignila na vrh njihove moči, a hkrati tisti, pri katerem se je linija dokončno prekinila. Njegova zapuščina danes živi v muzejih, a brez njega bi bili Kometri zgolj pozabljena opomba v zgodovini Dravograda.

Sporna poroka

Če je Hans Kometer utelešal resnobnega, konservativnega barona, je bil njegov mlajši brat Jurij Artur popolno nasprotje. Njegovo življenje je bilo polno napetosti, družinskih sporov, škandalov in žal tudi bridkega konca daleč od doma.

Jurij Artur se je rodil leta 1851. Živel je v senci očeta Janeza Krstnika in predvsem starejšega brata Hansa, ki je bil izbranec družine za nadaljevanje rodu. V takšnem ozračju je bilo mlajšemu sinu težko najti svoje mesto. Prelomnica je prišla leta 1878, ko se je poročil z Emilijo, hčerko državnega uradnika Wilhelma Pirkherta. Čeprav nevesta ni bila popolnoma brez statusa, se Kometerjevi s poroko niso strinjali – veljala je za neprimerno, morda celo za »nespodobno« v očeh ambiciozne plemiške družine.

Konflikt je bil tako hud, da se je Jurij Artur kmalu po poroki dejansko odtujil od družine. Odločil se je za korak, ki je bil v tistem času radikalen – izselil se je v Združene države Amerike.

Življenje v Chicagu

Jurij in Emilija sta se ustalila v Chicagu, ki je bil ob koncu 19. stoletja eno najhitreje rastočih ameriških mest. Tam se jima je leta 1881 rodila hči Emilija Melita – kasneje dedinja Pukštajna. Toda družinsko življenje ni bilo mirno. Razlike, ki so že doma povzročile razkol, so se v novem svetu samo še poglobile.

Jurij naj bi imel težave z alkoholom, bil naj bi nasilen do žene in vpleten v prepire. Leta 1883 je časopis Boston Globe poročal o odmevnem škandalu: baron Kometer iz »slovite nemške vojvodske rodbine« je bil zaprt zaradi nasilništva, njegova žena pa je vložila tožbo za ločitev. Sodišče je odločilo, da mora plačevati mesečno preživnino, a ker se temu ni hotel podrediti, je pristal v ječi.

Podobno je pisal tudi New York Times, ki je poročal, da gre za »barona Jurija iz Avstrije«. Čeprav so bile podrobnosti v časopisih pogosto senzacionalistične, je jasno eno: Jurij Artur se je v Ameriki zapletel v afero, ki je raztrgala njegovo družino in ga dokončno oddaljila od Pukštajna.

Propad in smrt

Po ločitvi se je Emilija z Melito trudila preživeti v Chicagu, Jurij pa je omahnil v pozabo. Ostal je v ZDA, a nikoli več ni našel miru. Umrl je leta 1899 v New Yorku, zapuščen in brez sprave s svojo družino v domovini.

Za Kometre na Pukštajnu je bil to madež, o katerem so raje molčali. Jurija Arturja niso omenjali v uradnih rodovnikih in poročilih. Toda prav on je bil tisti, ki je zapustil potomstvo – hči Melita je postala edina dedinja Pukštajna po smrti strica Hansa. Ironija usode: izobčeni sin je bil na koncu tisti, ki je družinsko premoženje predal naslednji generaciji.

Razkošje in – bankrot leta 1932

Ko je leta 1925 umrl Hans Kometer, je bila družina že na prelomnici. Posestvo in zbirka sta prešla na njegovo nečakinjo Melito Kometer. Melita je bila poročena z Eduardom Feldmannom, a zakon ni bil srečen, še manj pa je imela občutka za gospodarjenje z dediščino.

Za slovensko javnost je bila Melita skoraj neznana. V Ameriki je živela povsem drugačno življenje, odmaknjeno od tradicije, ki je na Pukštajnu oblikovala Kometre. Ko je prevzela posestvo, je bilo to zanjo bolj breme kot ponos. Gospodarjenje je bilo drago, zbirke so zahtevale skrb, dolgov pa je bilo vedno več.

V tridesetih letih je udarila gospodarska kriza, ki je dokončno pokopala finančne temelje rodbine. Pukštajn se je znašel v vrtincu dolgov, sodnih postopkov in dražb. Leta 1932 je bil razglas bankrota neizogiben.

Dražbe in razprodaja

Sledilo je tisto, česar so se Kometri najbolj bali: razprodaja njihove dediščine. Pohištvo, slike, orožje, knjige – vse, kar je Hans s tolikšno strastjo zbiral, je začelo izginjati iz dvorca. Dražbe so privabile različne kupce, od lokalnih zbirateljev do trgovcev z umetninami. Veliko predmetov je končalo v zasebnih rokah, kjer so se sledi izgubile.

A del zbirke je imel srečo. Narodni muzej Slovenije se je ob podpori kulturne javnosti potrudil, da odkupi najdragocenejše predmete. Med njimi je bil tudi znameniti maksimiljanski oklep, eden najpomembnejših kosov srednjeveškega orožja v Sloveniji, ki brez Kometrovega zbirateljstva morda sploh ne bi prišel v slovenske muzeje. Tako je vsaj jedro zbirke našlo varno zatočišče in ostalo dostopno javnosti.

Izgubljeno izročilo

Toda za rodbino je bil to konec. Z Melito in njenim propadlim zakoncem Feldmannom se je pretrgala zadnja nit med Kometri in Pukštajnom. Ko je bila rodbina Kometer osebno in finančno zlomljena, je Pukštajn prešel v povsem nove roke. Najprej ga je kupil industrijalec Peter Teslić iz Siska, ki je bil znan kot uspešen podjetnik, a se s posestvom ni ukvarjal tako skrbno kot Kometri. Zanj je bil dvorec predvsem naložba, ne pa dom in simbol prestiža.

V času druge svetovne vojne so dvorec zasedli Nemci. Njegove razkošne dvorane, ki so nekoč gostile umetnine in grajsko družbo, so postale del okupacijske mašinerije. Po vojni je bil Pukštajn nacionaliziran in je prešel v roke nove oblasti. V dvorcu se je naselila Jugoslovanska ljudska armada, ki ga je spremenila v vojašnico. Kar je bilo v njem še dragocenega, je bodisi izginilo bodisi propadlo.

Leta in desetletja vojaške rabe so pustila na dvorcu hude posledice. Prostori so bili prilagojeni potrebam vojske, umetniška vrednost notranjosti pa je počasi izginjala. Šele po razpadu Jugoslavije je objekt začel prehajati v civilne roke in danes, 30 let pozneje, v upravljanju Občine Dravograd in Javnega zavoda Dravit ter dolgoletni prenovi spet sije v svoji veličini in sodi med ene najlepših protokolarnih zgradb pri nas.

Pukštajn živi naprej, a hkrati tudi kot nemi spomenik propada ene rodbine in enega razkošnega življenjskega sloga. Njegove stene so videle vse: od ponosnih baronov, ki so zbirali starine, do vojakov, ki so v njem urili vojaške veščine. Čeprav so kot rodbina izginili skoraj brez sledu, je njihova zapuščina v resnici precej večja, kot se zdi na prvi pogled.

Najbolj očitno so jo pustili v muzejih. Narodni muzej Slovenije danes hrani številne predmete iz njihove zbirke – od orožja in oklepov do pohištva in umetniških del. Znanstveniki še danes proučujejo arhivske dokumente, ki jih je zbiral Janez Krstnik, ter genealogije, s katerimi so Kometri skušali dokazati svojo plemenitost.

Poleg materialnih predmetov je pomembna tudi zgodba. Kometri so dokaz, da plemstvo v 19. stoletju ni bilo več nedotakljiva kasta, ampak nekaj, kar si je bilo mogoče izboriti – z denarjem, vztrajnostjo in včasih tudi z malo zvijače. Njihov vzpon je tipičen za prehod iz fevdalne v meščansko družbo: podjetni sin tkalca je postal baron, kupil grad in si ustvaril genealogijo, ki je segla do domnevnih prednikov iz 16. stoletja. Njihov konec je bil grenak, a prav zato je njihova zgodba danes toliko bolj privlačna – kot drama o vzponu in padcu, o sanjah in razočaranjih, o tem, kako se lahko dediščina ohrani tudi takrat, ko rodbina sama ugasne.

 V spomin ob 100. obletnici smrti Hansa Kometra bo v dvorcu Bukovje 24. oktobra od 15. do 18. ure potekal Grajski dan, ki ga pripravljajo dijaki Srednje šole Slovenj Gradec in Muta v sodelovanju z lokalnimi zavodi. Na Grajskem dnevu boste lahko pobliže spoznali dvorno dogajanje v obdobju življenja Hansa Kometra.