Nemalokrat se nam zgodi, da v Dom ne pride le eden od zakoncev, ampak se na to novo pot odpravita skupaj.

V naš dom smo tako sprejeli, kar nekaj parov, ki pričajo, da ljubezen nima roka trajanja. Njihove zgodbe so polne spominov in življenjskih izkušenj/modrosti. Čeprav so vrednote in zmožnosti drugačne - ljubezen ostaja enaka.

V dvoje je lepše in lažje. Ljubezen je v starosti tišja, bolj umirjena, a zato nič manj iskrena. Na jesen življenja se pokaže predvsem skozi drobna dejanja, ki pa pomenijo še veliko več kot samo besede.

Ob vprašanju kaj  je najbolj pomembno v zakonu, kaj ohranja zakon »dober«, nam zakonca Ribaš skupaj poudarita, da je to ljubezen in spoštovanje, gospod Grešovnik pa izpostavi še eno izjemno pomembno vrlino, da si znata partnerja med seboj pomagati.

Tudi če pride do bolezni, kot je demenca, vez med partnerjema ne zbledi, ljubezen se samo še okrepi. Dotik, nežna beseda ali nasmeh zbudi občutek varnosti in domačnosti. Gospa Kališnik se z veseljem spominja, kako sta z možem skupaj skrbela za koruzo, hišo, vrt …, sedaj pa ji je pomembno predvsem, da skupaj preživljata svoj čas, da pomaga po svojih močeh, skupaj gledata televizijo …

Pred kratkim sta v Dom prišla tudi zakonca Mlakar. Nasmejana, vedno pripravljena na šalo ali dve. Pravita, da glede zakonskega življenja v Domu ni kaj veliko drugače kot doma: gospod pomaga ženi kolikor lahko, skupaj rešujeta križanke, gledata televizijo in se odpravita na klepet na teraso pred Domom.

Gospod Hajnže nam pove, da čas v Domu najraje preživlja v družbi partnerke gospe Veronik. Bolezen ji je sicer vzela klepetavost, a občutek topline, pomoč partnerju ob bolezni ostaja.

Po tolikih letih je ljubezen še močnejša, saj je izkušnja skupnih let stkala vezi, ki jih ne morejo omajati ne leta ne življenjske preizkušnje.

Zakonci nam predajo pomembno sporočilo: ljubezen se ne meri v velikih stvareh, temveč v drobnih trenutkih, ki dajejo življenju smisel. In ko se upočasni korak, ni pomembna pot, ki smo jo prehodili, temveč oseba, ki je hodila ob nas.