Dvorišče Doma je zadišalo po sveže pečenem kostanju, ki so ga stanovalci ob sproščeni glasbi in toplem jesenskem soncu z veseljem lupili. Lupljenje kostanja je postalo pravi trening za naše prste, a nihče se ni pritoževal, nasmeh na obrazih je povedal vse. Ob glasbi harmonike so se mnogi pridružili petju, nekateri pa so celo zaplesali.

Na mizah so se znašle še druge jesenske dobrote, topli napitki in sladke dobrote, ki so dopolnile praznično vzdušje. Dogodek je bil preplet sproščenega druženja, lepih spominov in povezanosti med stanovalci, zaposlenimi ter obiskovalci. Kostanjev piknik ni bil le prijeten jesenski popoldan, temveč tudi dokaz, da toplina in veselje ne poznata let.