Anito je življenje poneslo iz domače Bukovske vasi tako kot mnoge druge nekdanje rojake. Odšla je študirat v Ljubljano, kjer je po študiju dobila službo in ostala v prestolnici. Pri komaj 26-ih je postala doktorica sociologije, že na začetku svoje poklicne poti pa se je zavezala skrbi za  tiste, ki imajo manj priložnosti v življenju, včasih zgolj zaradi tega, kdo in kje so bili rojeni, za šibkejše in zatirane, za tiste, ki jim je njihov glas odvzet. Zaradi službe v organizacijah, ki delujejo na področju človekovih pravic, je veliko potovala, med drugim je živela v New Yorku in Južni Afriki, danes pa ima uspešno svetovalno podjetje na Baliju. 

V Dravogradu jo je mogoče srečati le občasno, vendar vsaj nekajkrat na leto. Imela sem srečo, da sem jo ujela prav ob njenem nedavnem obisku v domovini, pa da je imela čas za kavo. Priznam, da sem po tem, kar sem že vedela o njej, pričakovala strogo in neizprosno poslovno žensko, zato sem bila kar malce presenečena, ko je na dogovorjeno mesto prišlo nasmejano in prijazno dekle mehkih potez in nežnega videza. Bilo mi je nedoumljivo, da je pred mano ženska, ki je lastnoročno in brez pomoči sama ustanovila uspešno globalno podjetje. Sem pa v njej takoj prepoznala nekoga, ki mu je mar za druge, ki se zaveda pomena človekovih temeljnih pravic, pomena enakosti spolov in pomena tega, da imajo vsi otroci dostop do šolstva, zdravstva in predvsem brezskrbnega otroštva. Šele kasneje me je prešinilo, da je morda prav v tem ključ do njenega uspeha – ker dela za cilj, ki mu je  je stoodstotno predana. To pa je usmerjanje celotne družbe na pot soustvarjanja sveta, ki bo prijaznejši, bolj sočuten in vključujoč za vse.

 Dr. Anita Ramšak je namreč strokovnjakinja za mednarodne človekove pravice. Po večletnih izkušnjah z delom za različne organizacije je ustanovila podjetje ARSIC Social Impact Consulting, svetovalno podjetje, ki svetuje številnimi organizacijami v javnem, zasebnem in neprofitnem sektorju, ki prispevajo k napredku na področju skupnega družbenega vpliva, človekovih pravic in enakosti spolov. Ko sem jo prosila, da v enem samem stavku predstavi svoje delo, mi je povedala, da to skorajda ni mogoče, saj gre za več različnih stebrov delovanja, od svetovanja v državah, kot so Vzhodni Timor in Etiopija, do sodelovanja in podpore nevladnim organizacijam in Združenim narodom, kako naj učinkoviteje usmerijo in razvijajo svoje programe in prizadevanja, do vzpostavitve trening platforme na tem področju. Trenutno pripravlja šestmesečni spletni tečaj za vse, ki želijo delovati na področju otroških pravic. Njen najpomembnejši cilj je prizadevanje za  svet, kjer imajo vsi priložnost, da živijo dostojno življenje.

Ker sem se pred leti tudi sama ravno toliko spogledovala s podjetništvom, da vem, kakšno surovo okolje je lahko poslovni svet in da je kar hud zalogaj ustanovitev podjetja že v domačem okolju, mi seveda ne da miru vprašanje, zakaj prav Indonezija? Pojasni mi, da je že v preteklosti precej sodelovala z Azijo in je po vseh izkušnjah azijska dežela bila logična izbira, čeprav se ni kar brezbrižno vrgla v selitev. Po obisku države in temeljitem razmisleku se je odločila, da bo Bali postal njen novi dom. Vseeno pa Dravograd ostaja v njenem srcu. Navsezadnje je zaznamoval njena najzgodnejša leta in jo oblikoval v osebo, kot je danes. Še vedno se rada spominja otroštva.

»Bilo je lepo, igrali smo se zunaj, imela sem svoj motor ...« ne skriva nostalgije. Ni presenetljivo torej, da se še vedno rada vrača, kadar je za to priložnost, ne le zaradi srečanja z domačimi, pač pa zaradi preživljanja časa v njej tako ljubi naravi. 

»Še zdaj, kadar se vrnem, opažam, kako je zeleno, čisto in sveže.«

Opaža, da je v Sloveniji življenje drugačno kot v Indoneziji, čeprav so nekatere stvari univerzalne v vseh kulturah in vseh kotičkih sveta, so seveda tudi razlike. 

»Po svoje smo si kot človeštvo povsod podobni v tem nekem bistvenem smislu, otroci imajo povsod zelo podobne želje. V Sloveniji imamo  precej kvalitetno življenje, ki mogoče ni dostopno povsod v državah v katerih delujem. Vzpostavljena je določena infrastruktura, zlasti če govorimo o otrocih in njihovih pravicah ter zaščiti. Imamo dostop do izobraževanja in zdravstva, imamo socialno varnost. Otroštvo je na Koroškem še danes dovolj svobodno in varno. Vse je dostopno, ljudje se poznajo in si pomagajo. Seveda pa imajo druge države tudi svoja bogstva, v svojem načinu življenja, pogledu na svet, ravnanju z naravo, ki se včasih žal kar izgublja. In prav je, da nas te razlike kot družbo bogatijo in se učimo od njih. Tudi vreme je drugačno. V Sloveniji so štirje letni časi, na Baliju samo dva, deževni in suhi, vedno pa je vroče. V Sloveniji nosimo nogavice, na Baliju pa ne,« v smehu doda in pripomni, da v obdobju pandemije kar dve leti ni obula nogavic.

Čeprav njeno delo od nje zahteva potovanja po vsem svetu, trenutno je razpeta med Balijem in Kenijo, kjer je ustanovila še eno podjetje, pa ostaja tesno povezana s rojstnim krajem. Vprašam, ali je Bali že postal njen dom, ali je zgolj vmesna postaja, zgolj kraj, kjer trenutno prebiva. 

»Bali je moj dom, Koroška pa je moj dom-dom. Vedno bo. Velik privilegij je, da imaš neko bazo, kamor se lahko vedno vrneš. Marsikdo tega nima. Kjerkoli sem, postane moj dom, ampak Koroška bo pa vedno moj dom-dom,« mi pojasni. 

Vseeno je na Baliju stkala trdna prijateljstva, posveča pa se tudi hobijem, kot je deskanje na valovih, za katerega v Sloveniji ni prav veliko priložnosti.

Po kratkem molku se odločim, da ji bom vendarle postavila vprašanje, ki je za prenekaterega izseljenega Dravograjčana neprijetno in kočljivo – se bo kdaj vrnila za vedno?

»Vsa vrata puščam odprta. Slovenija ima sicer svoje napake, vendar je kvaliteta življenja visoka, mi sami tega mogoče ne znamo ceniti. Varnost je zelo visoka. V Južni Afriki v Johannesburgu, na primer, je težko, da grem sama ven po 18. uri, pri nas pa s tem ni nobenih težav. Zaradi vsega tega, predvsem pa zaradi družine, ki jo imam v Sloveniji, obstaja velika verjetnost, da se nekoč vrnem.« 

A ne še zdaj. V Indoneziji, Keniji in drugod po svetu jo čaka še veliko dela. Področje človekovih pravic je še vedno eno tistih, kjer je izrečenih mnogo velikih besed, a na koncu ostaja le pri besedah, saj je tistih na področjih odločanja, ki bi to pomagali podpreti z dejanji, premalo. Anita poudarja, da bi se s to problematiko moralo ukvarjati precej več ljudi. Njene naloge so zato toliko pomembnejše. 

Najino druženje kar prehitro mine, vendar naju obe priganja čas in kličejo nove naloge. Ko se v hladnem in deževnem nedeljskem popoldnevu posloviva, ji v pozdrav ponudim roko. Anita pojasni, da ona sicer ljudi objame. Ker se tudi jaz rada objemam, a kot tipična Slovenka nekako mislim, da se ne bi smela, se posloviva z objemom. In s tem mi brez besed odgovori na vprašanje, ki ji ga nisem znala postaviti: skrivnost njenega uspeha leži prav v tem, zaradi česar se na prvi pogled zdi tako nepričakovan. V odprtosti, milini in sprejemanju – vrednotah, ki jih izpričuje in krepi, četudi v surovem svetu veljajo za ranljivosti.