Uspešno se je povzpel na Kilimandžaro (5.895 m), najvišjo goro Afrike. Svojo življenjsko zgodbo, priprave in doživetja na poti do vrha je delil v pogovoru za naš časopis. Ivo Podgrajšek je upokojenec, član Društva upokojencev Dravograd in Planinskega društva Dravograd. Velik del življenja je preživel na Švedskem, kamor ga je zanesla službena pot.
 
Ivo Podgrajšek, pri 70 letih ste se podali na osupljivo pustolovščino in osvojili Kilimandžaro – goro, ki jo mnogi mlajši le sanjajo. Kaj je bila vaša notranja motivacija in kako je ta podvig zaznamoval vaše življenje?

Najprej me je privlačil sam kontinent – Afrika. Bil sem že na več celinah, a v Afriki še ne, in to je bila moja tiha želja. Po upokojitvi sem začel aktivno živeti – hodil sem v gore, kolesaril, se veliko gibal, živel zdravo in se družil. Na enem izmed pohodov sem spoznal planinko Andrejo Senica z Mute. Omenila mi je agencijo Izimanija s Ptuja, s katero je tudi sama osvojila vrh Kilimandžara. To me je navdihnilo.

Za takšen podvig je potrebna dobra fizična in psihična pripravljenost. Kako ste se soočili s tema dvema izzivoma?

Največji dvom je bil, ali nisem morda prestar za takšen izziv. Poklical sem omenjeno agencijo in jih vprašal, ali je moja starost ovira. Povedali so mi, da nisem najstarejši – en Slovenec je vrh osvojil pri 77. letih! Rekli so mi, naj me ne bo strah – pomembna je volja, dobra telesna pripravljenost in predvsem psihična stabilnost.
Odločitev sem dokončno sprejel šele po enem letu. Prijavil sem se na odpravo in prejel vse informacije o pripravah, opremi ter cepljenjih. Na začetku me je bilo kar nekoliko strah, nisem vedel, v kaj se pravzaprav podajam.

Ali ste se v življenju že soočili s podobnimi izzivi?

Ne. Do takrat je bil moj najvišji osvojeni vrh Grossglockner, kamor me je peljal prijatelj Kadiš. Hvaležen sem mu, ker mi je s tem odprl pot do sanj, ki so se uresničile na vrhu Kilimandžara.

Kako so potekale priprave?

Nič posebnega. Vedel sem, da sem kondicijsko dobro pripravljen – veliko sem hodil, kolesaril in planinaril. Večji izziv je bila psihična pripravljenost in tveganje za višinsko bolezen. Na takšni višini (okoli 6.000 metrov) je zrak redek in težave so pogoste.
Agencija mi je svetovala, naj tik pred odpravo obiskujem bližnje tritisočake, kar naj bi pripomoglo k boljši aklimatizaciji. Možna je tudi uporaba posebnih hipoksičnih komor za višinsko pripravo. Med pripravami sem spoznal nekaj članov odprave. Ena izmed udeleženk – žal – ni dosegla vrha in se je morala predčasno vrniti v dolino.

Kako je potekala pot do vrha?
Do višine 2.700 m smo hodili skozi tropski gozd – videli smo opice in drugo divjad. Območje pod goro je del nacionalnega parka, kjer veljajo stroga pravila – ni dovoljeno prinašati plastenk, snemanje z droni je prepovedano ipd. Vstopnina v park znaša kar 900 dolarjev.

Vsak član odprave – bilo nas je deset – je imel svojega nosača, ki je nosil 16 kg opreme, hrane in vode. Vodiči in pomočniki so postavljali tabore (okoli 20 jih je bilo) in kuhali – hrana je bila zelo podobna naši.

Na baznem taboru na 3.700 m smo ostali dan dlje, da smo se fizično in psihično pripravili na naslednji vzpon – na 4.700 m. Zaradi redkega zraka smo opravili dva aklimatizacijska pohoda do 4.000 m in se vrnili nazaj v tabor.

Ste kdaj pomislili, da bi odnehali?

Ne. Niti enkrat. Moram pohvaliti organizatorja, ki se je res potrudil, da bi uspelo vsem. Njegov uspeh je bil tudi naš. Bili smo izčrpani – posledice višinske bolezni smo čutili vsi, a različno močno. Vzpon iz 4.600 na 5.895 m je trajal skoraj vso noč – približno šest ur. Ko smo prispeli na rob kraterja (Kilimandžaro je ugasli vulkan), na 5.600 m, smo prvič videli njegovo veličino – krater je velik kot Dravograd. Povsod je led, čudoviti ledeniki in nepozabni razgledi. Pravi čudež narave. Najtežji del je bil zadnji vzpon, kjer odstopi največ ljudi. Tempo hoje določa vodič – zelo počasen, enakomeren. Izstopi iz kolone skoraj niso dovoljeni – če želiš na stranišče ali fotografirati, moraš iz vrste in potem na konec, kar je izjemno naporno.

Kako bi opisali svoje občutke, ko ste stali na vrhu?

Ko sem stal na vrhu in zagledal sončni vzhod nad Afriko, sem bil hkrati izmučen in nepopisno srečen. To je trenutek, ki ga bom nosil v srcu do konca življenja. Predvsem pa dokaz, da leta niso ovira. Pritekle so solze sreče – še nikoli nisem tako jokal. Žarel sem od ponosa in veselja, da mi je uspelo. Zdaj vem, zakaj športniki jočejo ob svojih zmagah. Občutki so bili čudoviti. Vredno je bilo vsega truda. Dobil sem potrditev, da zmorem.

Če bi morali ta trenutek opisati z eno besedo – katera bi bila to?

Uspelo mi je!

Uspeh osvojitve vrha Afrike je zagotovo velika osebna potrditev. Ali razmišljate o novem podvigu? Morda na kak višji vrh?

Trenutno ne. Ostalo mi je še nekaj kontinentov, kjer še nisem bil. Na primer v Avstraliji, kjer je najvišji vrh le okoli 2.000 metrov. A odprava tja bi bila cenovno zelo zahtevna.

Zgodba Iva Podgrajška ni le zgodba o osvojitvi gore. Je zgodba o človeku, ki si je upal stopiti izven cone udobja in dokazal, da nas prava volja lahko popelje kamor koli – tudi na streho Afrike. Njegov vzpon na Kilimandžaro je navdih za vse generacije, predvsem pa opomnik, da so največje ovire pogosto le v naših glavah. Ivo Podgrajšek je s svojim podvigom dokazal, da človek nikoli ni prestar za sanje. Kilimandžaro zanj ostaja simbol vztrajnosti, poguma in življenjske radosti.