Njeno delo je prisotno v šolah, mladinskih centrih, terapevtskih prostorih, na predavanjih in v medijih. Dravograjčani pa jo poznamo tudi drugače – kot mirno, prijazno in dostopno sokrajanko, žensko, ki ne deluje vzvišeno, temveč ostaja človeška, prizemljena in odprta za pogovor.

Z družino živi na Dobrovi pri Dravogradu, na domačiji, ki jo je podedovala od staršev. Ta prostor zanjo ni le kraj bivanja, temveč del osebne in družinske zgodovine. »Pomembno se mi zdi, da živimo na deželi, da ohranjamo dediščino. To ti da neko sidro,« pravi. Domačija je skozi leta dobivala različne vloge – bila je prostor idej, poskusov, učenja, včasih tudi velikih ambicij, spet drugič prostor umika in umirjanja. Ne glede na to, kaj se je v določenem obdobju tam dogajalo, je bil ta prostor zanjo vedno nekaj stalnega, nekaj, kar te prizemlji in spomni, da vseh stvari ni mogoče imeti hkrati.

Prve šolske dni je preživela v podružnični šoli v Črnečah, v času, ki ga danes opisuje kot bistveno bolj sproščenega in manj nadzorovanega. »Starši nas niso kar naprej klicali in preverjali, kje smo in s kom smo. Bilo je zaupanje. Nisi se bal, da se ti bo kaj zgodilo, pa tudi starši se niso tako bali,« se spominja. Otroci so imeli več svobode, več prostora za igro in več možnosti, da se učijo skozi lastne izkušnje.

V petem razredu je začela obiskovati matično osnovno šolo v Dravogradu. V šolo so hodili peš, brez organiziranih prevozov in stalnega nadzora. Otroštvo opisuje kot brezskrbno, polno igre in občutka varnosti. »Zato res cenim, da sem imela takšno otroštvo. Danes vidim, kako zelo drugače odraščajo otroci – več je strahu, več nadzora, več urnikov in manj spontanosti.«

Idilo brezskrbnega otroštva na podeželju pa je že kmalu surovo presekala tragedija. Ko je bilo Luciji komaj 4 leta, je njena najstarejša sestra umrla. Dogodek je za vedno spremenil družinsko dinamiko. »Starša po tem nista bila več ista,« pove tiho. O tem govori stvarno, a z zavedanjem, da takšne izgube nikoli zares ne izginejo. Ostanejo v odnosih, v tišinah, v načinu, kako se ljudje povezujejo ali umikajo. Pove, da je prav ta zgodnja izkušnja izgube in neizrečenega eden izmed nevidnih temeljev njenega kasnejšega zanimanja za psihološke procese, odnose in stiske. Izgubo sestre danes razume tudi skozi psihoanalizo, ki jo je začela študirati leta 2018. »Terapija je tudi osebni proces. Ne zato, da bi kaj popravljala, ampak da razumeš, kako določene stvari vplivajo nate in na odnose,« pove.

Po osnovni šoli se je vpisala na Gimnazijo Ravne na Koroškem, kjer je maturirala leta 1997. Tudi dijaška leta so bila drugačna od življenja današnjih srednješolcev. »Mi smo za vikend odložili torbo in komaj čakali, da bo kje kak koncert. Veliko več se je dogajalo, več je bilo neposrednega druženja,« se spominja. Danes, ko veliko dela s srednješolsko mladino, opaža, da se mladi vse težje sprostijo, vse manj uživajo in so pod stalnim pritiskom dosežkov in pričakovanj.

Dolgo je bila prepričana, da bo študirala arheologijo, saj jo je zgodovina vedno zanimala. A v četrtem letniku gimnazije se je odločila drugače – za študij sociologije in filozofije. »Ne vem, zakaj sem se takrat tako odločila, ampak danes mi ni niti malo žal. Ta študij mi je dal čisto drugačno obzorje.«

Med študijem na takratni Pedagoški fakulteti Univerze v Mariboru je del časa preživela tudi na Univerzi Karl-Franzens v Gradcu v okviru programa Erasmus, kjer je pripravljala diplomsko delo iz filozofije. »Gradec je bil lepa mednarodna izkušnja. Še danes imam stike s cimrami, prijatelje imam tudi v Franciji in drugod,« pove.

Želja po znanju jo je gnala naprej in po diplomi je ob službi zaključila še magistrski študij sociologije, nato pa nadaljevala na doktorski stopnji. Doktorirala je leta 2015 s področja sociologije pod mentorstvom prof. dr. Metke Kuhar z Univerze v Ljubljani. V tem obdobju so jo vse bolj začela zanimati vprašanja spola, telesne samopodobe in vpliva sodobnih medijev.

»Takrat se je začel širiti Photoshop, nekatere države so celo poskušale zakonsko regulirati, koliko smejo biti fotografije predelane. Mene je zanimalo, kako to vpliva na ženske,« razlaga. Ugotavljala je, da imajo ženske v bolj tradicionalnih družbah pogosto stabilnejšo in bolj pozitivno samopodobo kot v zahodnih okoljih, kjer so izpostavljene visokim in pogosto neuresničljivim standardom. »Pri nas se pričakuje, da boš uspešna, lepa, urejena, odlična mama. Tem standardom nihče ne more v celoti zadostiti.«

Pri študiju je imela močno podporo doma, predvsem mame. »Mama je vedno verjela, da je znanje pomembna vrednota. To mi je bilo zelo zgodaj vsajeno,« pravi. Ta podpora ni bila vsiljiva, temveč stalna in tiha. Znanje je bilo razumljeno kot nekaj, česar ti nihče ne more vzeti.

Od leta 2004 dalje se poklicno osredotoča na delo z mladimi. Vrsto let je delala kot vodja mladinskih programov, kasneje kot specialistka za mladinsko delo. Mladi so zanjo pokazatelj družbe. »Mladi so kot lakmusov papir. Na njih se najprej pokaže, kam gre družba.«

Sodelovala je pri številnih preventivnih in izobraževalnih programih, delala z mladimi v duševnih stiskah, sodelovala pri projektih NIJZ in Mreže MaMa ter koordinirala projekte za krepitev socialnih veščin mladih. Kot strokovna vodja je sodelovala tudi pri nagrajenem projektu Ženska mora biti lepa!, ki se je ukvarjal s preseganjem stereotipov o telesnem videzu žensk.

»Ko mladim daš prostor in možnost, da se izrazijo, so čudoviti ljudje. Praviloma niso oni tisti, ki pišejo sovražne komentarje na spletu,« poudarja. Prepričana je, da so otroci pogosto simptom in posledica družbe, ki jim ne zna postavljati zdravih meja. »Avtoriteta ni nekdo, ki se ga bojiš. Avtoriteta je nekdo, ki ga spoštuješ.«

Čeprav se poklicno že od samega začetka osredotoča na delo z mladimi, pa so njeni interesi vsestranski in raznoliki. Ena izmed njenih ljubezni je ples in v okviru društva, ki ga je ustanovila, je vrsto let vodila plesne delavnice. Že od otroštva jo je mikalo podjetništvo. »Imeti nekaj svojega, namesto da delaš za nekoga drugega, hkrati pa poskušati nove stvari,« povzame. Temu vodilu sta sledila tudi s partnerjem, ko sta prevzela domačo kmetijo. Lotila sta se ekološkega kmetijstva, zlasti pridelave različnih olj, Lucija pa je s spletno prodajo čajev uporabila tudi znanje zeliščarstva, ki ji ga je predala babica.

Med letoma 2018 in 2024 so se na domačiji preizkusili tudi v turizmu. Spodnje prostore hiše so uredili v apartma in se vključili na platformi Booking in Airbnb. Sprva so bili skeptični, ali bo kdo prihajal na Dobrovo, a se je izkazalo drugače. Gostje so prihajali iz Slovenije in tujine, zasedenost je bila v sezoni zelo dobra.

»Posebej zanimivo je bilo opazovati, kako ljudje doživljajo naš prostor. Mnogi, zlasti gostje iz urbanih okolij, so v naravi, sadovnjaku in miru našli nekaj, kar jim je res pomenilo veliko – okolje, ki se nam domačinom pogosto zdi samoumevno, so res gledali z velikim občudovanjem. In večina tujcev tudi nima takšne obsesije, da bi dopust preživljali “aktivno”, kot je to še posebej značilno za nas Slovence. Umirijo se, berejo, razmišljajo, na počitnicah resnično počivajo. S številnimi gosti smo spletli pristne stike in tudi prijateljstva, ki trajajo še danes.«

Poudarja pa, da takšna dejavnost zahteva veliko osebne energije, stalno prisotnost in odgovornost. »Poleg zelo lepih izkušenj smo se srečali tudi z manj prijetnimi primeri gostov, ki niso bili spoštljivi do prostora ali varnostnih pravil, kar je prineslo dodatne izzive in skrb. Tudi to je del realnosti dela v turizmu. Kljub vsemu je bila ta izkušnja zelo dragocena, poučna in nas je veliko naučila o delu z ljudmi, prilagodljivosti in odgovornosti.«

Leta 2018 se je odločila za samostojno poklicno pot. »Vedno sem imela to željo, da imam nekaj svojega, da živim od tega, kar znam,« pravi. Kot specializantka lacanovske psihoanalize danes izvaja psihoanalitično svetovanje, pri čemer dela z mladimi in njihovimi starši, z ljudmi z motnjami hranjenja, težavami s samopodobo, samopoškodovalnim vedenjem in družinskimi stiskami. »Terapija je zame raziskovalno delo – prepoznavanje vzorcev, ki jih potem lahko začneš spreminjati.«

Pomemben segment njenega dela so tudi knjige. Prvo knjigo Mama hčerki je začela pisati v času epidemije, ko so se odnosi v družinah intenzivneje razkrivali. Sledili sta še Hčerka mami in Mama sinu. Knjige so nastale iz osebne izkušnje materinstva in iz potrebe po refleksiji. »Otrok je zrcalo. Ključno vprašanje je, zakaj nas nekaj pri njem zmoti,« poudarja. Knjige pogosto govorijo namesto ljudi, ki težko ubesedijo svoja čustva, in odpirajo prostor za dialog tam, kjer ga prej ni bilo. »Svoje knjige vidim kot pozitivno popotnico za življenje. Poskušam dati sporočila predvsem malo starejšim otrokom, povedati to, kar starši nismo znali ali zmogli povedati, pa bi bilo vseeno dobro, da otrok to sliši.«

Odziv bralcev je presegel vsa pričakovanja. Prva knjiga je bila prodana v kar 12.000 izvodih in doživela devet ponatisov, tudi Mama sinu je izšla v več ponatisih. V slovenskem prostoru gre za izjemen uspeh in jasen pokazatelj, da njene knjige nagovarjajo zelo širok krog ljudi. V naslednjih dneh bo izšla še njena četrta knjiga z naslovom Za starše najstnikov, v kateri se loteva obdobja, ki ga sama dobro pozna – tako strokovno kot osebno.

V prostem času Lucija najde novo energijo v naravi in družbi živali, predvsem mačk. Rada ima morje in poletje, s partnerjem rada obiskujeta kulturne prireditve in si ogledata kakšen dober film. Zgodovina ostaja njena velika ljubezen. »Mogoče sem zato ostala doma – ker gradim svoj koreninski sistem,« razmišlja.

In prav v Dravogradu se njena zgodba vedno znova poveže v celoto – med stroko, družino, pisanjem in vsakdanjim življenjem, ki ga razume kot proces učenja, ne kot dokončan odgovor.