Ne govori glasno, ne poudarja sebe, a njene besede in način, kako jih pove, vzbudijo zaupanje. Ob njej si zlahka predstavljam ljudi, ki se v stiski obrnejo na Občino ali Civilno zaščito – in kako jim že njen miren glas lahko prinese občutek, da stvari vendarle bodo v redu.

Ko pripoveduje o svojem življenju, govori mirno, brez velikih besed, a z občutkom za ljudi, skupnost in delo. Njena zgodba ni zgodba o velikih prelomih ali spektakularnih zasukih, temveč o nečem, kar je danes skoraj redkost – o vztrajni predanosti kraju, družini, delu in ljudem. Ko govori o svojem življenju, ne išče pozornosti. Ravno nasprotno. V ospredje postavlja druge, skupno dobro in občutek, da je prav, da človek naredi, kar zmore.

Rodila se je 1. januarja 1968 v slovenjegraški porodnišnici, a že vse življenje živi v Črnečah, najprej je družina živela na Tribeju v zadružnem stanovanju, pozneje pa sta starša z lastnimi rokami zgradila hišo, kamor so se preselili leta 1986 in kjer živijo še danes. Dominika je tako je ostala v istem kraju, v istem okolju, med istimi ljudmi, ki jih pozna že od otroštva.

Tega se spominja z veliko topline. Otroštvo je bilo, kot pravi sama, nadvse brezskrbno in lepo. Zime so bile polne snega, dnevi pa polni igre. Sankanje, smučanje, hokej na domač način, tekanje po bregovih in otroška iznajdljivost so bili samoumeven del vsakdana. V tretjem razredu je dobila prve smuči, a še prej se je znašla po svoje. »Brat Matjaž je dobil smuči, jaz pa sem imela lesene ‘dilce’ in sem jih mazala s svečo, da so drsele,« se spominja z nasmehom. Z otroki iz okolice so si zimsko veselje ustvarili sami. Če ni bilo urejenega smučišča, so ga dobesedno naredili s svojimi nogami. »Najprej smo dva dni 'štamfali', ker ni bilo urejenega smučišča ali vlečnic.«

Domače naloge so pogosto počakale do večera. Pozimi se je stemnilo hitro in škoda bi bilo ostati v hiši. Otroštvo je bilo preprosto, a bogato. Poleti so bili skoraj ves čas zunaj, igrali so se partizane, ker so bili takrat partizanski filmi zelo priljubljeni in so jih otroci z veseljem prenašali v svoje igre. »Otroštvo je bilo zares naše,« pravi. »Ni bilo motečih elementov.« Ta njena misel veliko pove tudi o času, ki ga danes vidi drugače kot nekoč. Takrat so si otroci med seboj pomagali, bili povezani, močan je bil duh skupnosti. »Vedeli smo, da sonce ne sije samo za nas,« pove preprosto. Če je kdo potreboval pomoč, jo je dobil. Med ljudmi je bilo več bližine, več občutka za drugega.

Spominja se tudi časa mladinskih organizacij, štafet in dogodkov, ki so za otroke pomenili nekaj posebnega. Kurirčkova torbica, gesla, odgovornost, občutek časti, ko si bil del nečesa, so pustili močan pečat. Prisotna je bila tudi, ko je šla skozi Dravograd Titova štafeta. Čeprav je ni nosila, je bila počaščena, da je lahko spremljala nekaj, kar je bil velik dogodek za vse. Tudi v Črnečah se je veliko dogajalo. V starem kloštru so organizirali mladinske plese in vsako soboto se je plesalo. To je bil čas, ko se je družabno življenje odvijalo med ljudmi, ne prek zaslonov.

Že zgodaj je spoznavala tudi pomen dela. Družina ni živela v razkošju, bilo pa je veliko pridnih rok. Oče štefan je bil zidar in zaposlen v Železarni Ravne, mama Mihaela pa je bila krojačica v Kroju v Vuzenici. Oba sta bila delavna in poštena človeka, ki sta otroka vzgajala z jasnimi, preprostimi, a trdnimi načeli. Ko je mama popoldne odšla v službo, je oče delal na hiši, Dominika pa je včasih kuhala za delavce. Vrednote, ki jih je prejela doma, jo spremljajo vse življenje: poštenost, odkritost, pomoč drugim, spoštovanje in prepričanje, da človek ne sme soditi drugih. To sta utrjevali tudi obe babici, Rozina in Slavka. »Če moreš pomagati, pomagaj, če ne, pa vsaj ne bodi nesramen,« je misel, ki jo je ohranila kot življenjsko vodilo. Tudi pozdravljanje je bilo nekaj samoumevnega. Ljudje niso hodili drug mimo drugega, ne da bi se opazili. Bilo jim je mar.

Morda prav zato danes toliko bolj občuti razliko. Danes v svetu vse bolj vladata egoizem in odtujenost, veliko je informacij, predvsem negativnih, a premalo pripravljenosti, da bi vsak pri sebi kaj spremenil. Kritizirati je lahko, pravi, veliko težje pa je stopiti zraven in kaj narediti. »Najprej je treba pomesti pred svojim pragom,« poudarja. Prepričana je, da bi demokracijo živeli veliko bolje, če bi znali ohranjati dialog, spoštovanje in zdravo mero odgovornosti. Verjame, da je človek predvsem dolžan ostati človek do človeka.

Že kot deklica je imela zelo rada živali in dolgo si je želela postati živinozdravnica. Ni ji bilo težko skrbeti za domače živali, sodelovati pri kmečkih opravilih ali početi stvari, ki bi marsikomu vzbujale odpor. Pri kolinah je prestrezala kri, ko so v šoli obravnavali oko, pa je doma secirala prašičje oko. »Ni me bilo groza tega,« pove brez zadrege. Tudi smrti se ni nikoli bala v klasičnem smislu. Babica jo je naučila, da se je treba bati živih, ne mrtvih. Smrt je dojemala kot del življenja, kot nekaj, kar boli, a hkrati spada v človeško izkušnjo.

V osnovni šoli je bila bolj vase zaprta in tiha, a sta jo učitelja Vid in Franc spodbujala, da mora vsakdo nastopati, tudi če ima le majhno vlogo. Prav zaradi tega je v tretjem razredu igrala Mojco Pokrajculjo in za nekaj časa si je celo želela, da bi postala igralka. Ko je to povedala na glas, so se ji sošolci smejali, saj je bila znana kot plaha deklica. A prav takšni majhni premiki so postopoma gradili njeno samozavest.

Po osnovni šoli je želela v gozdarsko šolo, ker je imela rada naravo, vendar tisto leto deklet niso sprejemali. V šoli so ji nato svetovali lesarsko šolo. Na informativnih dnevih so šolo zelo lepo predstavili in hitro se je odločila zanjo. Srednja šola v Mariboru je zanjo pomenila pomembno prelomnico. »Prvi letnik je bil zame prelomnica, nisem bila več tiha punčka,« pove. V tem obdobju se je začela bolj postavljati zase. V Mariboru je sicer doživela tudi kakšno neprijetno izkušnjo, ko jo je nekdo želel zvabiti s seboj, a se mu je odločno uprla in se na srečo ni zgodilo nič hujšega. Hkrati je imela srečo z dobro družbo. Nekaj časa je bivala v domu Lizike Jančar, nekaj časa pri sorodnikih, pozneje pa so ji pomagali najti zasebno sobo, kjer je živela skupaj z dekletom iz Črneč. Sami sta skrbeli za svojo sobico in za vsakdanja opravila in Dominika se tega obdobja z veseljem spominja.

Tudi v srednji šoli se je vključevala v različne dejavnosti. Tekla je za Teritorialno obrambo in za svoje sodelovanje prejela priznanje. Spominja se tudi posebnega teka ob dnevu JLA, ko so dekleta tekla z modelom puške M48 do strelskega postanka, kjer jih je čakalo pravo orožje, nato pa so tekle naprej. Takšne izkušnje so jo oblikovale v odločno in vzdržljivo osebo, čeprav tega takrat verjetno še ni razumela na ta način.

Pri nadaljnjem izobraževanju jo je odločilno zaznamoval predmet Organizacija dela. Profesorica Hajdinjakova jim je snov približala tako prepričljivo, da se je Dominika po končani srednji šoli odločila za študij organizacije dela v Kranju. Takrat je bila med smermi tudi računalniška, kar jo je mikalo, saj je šlo za nekaj povsem novega, vendar doma niso imeli računalnika in si ga niso mogli privoščiti. Zato se je odločila za proizvodno smer. študij je zaključila in opravila strokovni izpit, a nato ni takoj dobila službe na svojem področju. Delala je različne stvari, za kratek čas se je preizkusila tudi na radiu. Potem je zanosila in še pred redno zaposlitvijo postala mama.

Po rojstvu prve hčerke je dobila službo na Občini Dravograd. Poklicna pot jo je vodila od referentke do svetovalke, vodje referata in pozneje direktorice Občinske uprave, kar je bila funkcija, ki jo je opravljala dvanajst let. V tem času je od blizu spoznala delovanje občinske uprave na vseh ravneh. Dobro ve, kako zahtevno je biti na položaju, kjer si hkrati med vodstvom, zaposlenimi, svetniki in ljudmi. Sama to zelo povedno opiše: »Direktor je amortizer med vsemi temi svetovi. To je naloga, ki zahteva veliko znanja, potrpljenja, zbranosti in predvsem občutka za ljudi.« A na neki točki je začutila, da mora pogledati tudi nase. »Preden izgoriš, moraš sam pri sebi razčistiti, kdaj je dovolj,« pravi. Zato se je sporazumno s takratno županjo umaknila s tega delovnega mesta.

Od leta 2019 njeno delo poteka v okviru Medobčinske uprave občin Mežiške doline in Občine Dravograd, kjer je zadolžena za področje civilne zaščite, deluje pa v prostorih Občine Dravograd in za občino opravlja tudi različne druge naloge. To delovno področje jo je skoraj takoj postavilo pred izjemne preizkušnje. Najprej je prišla pandemija, nato pomoč za Ukrajino, potem še poplave leta 2023. To so bila leta, ko je bilo treba hitro ukrepati, se znajti v nepredvidljivih okoliščinah in ljudem pomagati z informacijami, usmeritvami in konkretnimi rešitvami. »Nikoli nisem gledala, kaj je moje delo in kaj ne,« poudari. »Pomembno je, da se ljudem pomaga, da dobijo informacije, ki jih potrebujejo.« še posebej v izrednih razmerah se pokaže, koliko pomeni človek, ki zna ostati miren, odziven in pripravljen pomagati.

Ob službi je vedno opravljala tudi številne druge dejavnosti. Njeno življenje je bilo vselej polno. Gasilstvo, kultura, petje, nastopanje, priprava besedil za prireditve, vodenje dogodkov, pisanje in branje pogrebnih govorov – vse to je postalo del njenega vsakdana. Pravzaprav se zdi, da je bila skoraj povsod, kjer je bilo treba narediti kaj koristnega.

Najdlje in najbolj predano je povezana z gasilstvom. Tam je že od leta 1980, ko se je vključila kot pionirka. Z leti je prevzemala vse več odgovornosti. Delala je z mladimi, bila dva mandata predstavnica za delo z mladino v koroški regiji na državni ravni, bila je edina tajnica Gasilske zveze koroške regije v času, ko je bilo žensk na takšnih mestih bistveno manj. Vodila je gasilske kvize na državni ravni, izvajala delavnice za mlade gasilce, opravila tečaj za predavateljico in postala gasilska sodnica na državnih tekmovanjih. Večkrat je bila nagrajena za svoje delo, po činu pa je višja gasilska častnica organizacijske smeri druge stopnje. Leta 2024 je prejela tudi visoko odlikovanje za posebne zasluge. Posebej rada poudari delo z mladimi, saj jo to iskreno veseli. Med drugim je uvedla tudi tako imenovano »zlato rezervo«, da so v tekmovalnih ekipah dobili svoje mesto tudi tisti, ki sicer ne bi prišli do izraza. Tudi to veliko pove o njenem načinu razmišljanja – da se človeka ne odrine, ampak vključi.

Poleg gasilstva je ostala močno vpeta tudi v kulturno življenje kraja. Poje v mešanem pevskem zboru in v cerkvenem pevskem zboru, z mešanim pevskim zborom imajo redne koncerte že deset let. Več kot trideset let je tudi članica dramske skupine Črneče. Če je treba, deklamira, nastopa, sodeluje pri predstavah in z veseljem stopi na oder. Nastopanje, ki ji je bilo kot plašni deklici nekoč tuje, je tako postalo eden od njenih izrazov.

Pomemben del njenega življenja je družina. Leta 1992 se je rodila hčerka Maja, leta 1999 pa še Zala. Danes ima tri vnuke – fantka Tobiasa in deklici Isabello in Kiaro Alasko – in ob njih pravi, da je počaščena, ker lahko z njimi preživlja toliko časa. »Otroci porabljajo energijo, ampak ti jo tudi dajo,« pravi. Po njenem te otroci vedno znova postavljajo pred preizkušnje, ob katerih se tudi sam učiš, rasteš in iščeš prave odzive, ne da bi obstajala navodila, kako ravnati.

S hčerkama je skušala preživeti čim več časa na način, da so bili, kadar so bili skupaj doma, res skupaj. Televizije skoraj niso gledali. šli so ven, s psom, v gozd, nabirat gobe, opazovat rože, se učit iz življenja in narave. Takšen način ji je bil blizu že iz lastnega otroštva, ko so se med vožnjo k teti v Mislinjo učili prometnih znakov in spoznavali svet skozi igro.

Ob tem z veliko hvaležnostjo govori tudi o možu Igorju. Izrecno poudari, da tega dela življenja ne sme izpustiti: imela je in še ima izjemno srečo, da ima ob sebi razumevajočega moža, ki je sprejel njen popoldanski angažma, njeno odsotnost od doma in vse dejavnosti, ki so jo klicale v skupnost. Podpiral je njeno delo in nosil svoj del odgovornosti doma. Tudi zato sta lahko hčerama omogočala, da sta razvijali svoje talente. Starejša je bila vrhunska smučarka, začela je v Smučarskem klubu Vuzenica in nadaljevala v Slovenj Gradcu. Nastopila je tudi na tekmi svetovnega pokala v smuku v Cortini d’Ampezzo, kar za družino pomeni posebno poglavje spominov, čeprav je morala kariero zaradi poškodbe končati. Mlajša hči je izbrala, kot v šali pravi družina, »cenejši šport« – plavanje. Bila je dobra plavalka, dolgoprogašica in uspešna v tehniki delfin, a je morala zaradi zdravstvenih težav prav tako prezgodaj zaključiti športno pot. Za obema so ostale vrste priznanj, medalj in spominov. Ob tem je Dominika pomagala tudi tam, kjer je bilo potrebno – pri smučanju na progah, pri organizaciji tekem, pri pisanju priznanj, pri prevozih, pozneje pa je bila celo plavalna sodnica. Povsod, kjer se je nekaj dogajalo, ni znala biti le opazovalka.

Danes v njihovi hiši živijo štiri generacije. Skupaj jih je deset: njena starša, ona in mož, mlajša hči ter starejša hči s svojo družino. Takšno sobivanje zahteva veliko prilagajanja, pogovarjanja in včasih tudi potrpežljivosti, a Dominika v njem vidi predvsem vrednost. Ko so vsi zdravi, se morda zdi vse samoumevno, ko pa kdo zboli ali potrebuje pomoč, se pokaže, kako dragoceno je, da so skupaj. Tudi to je nekakšna družinska tradicija, saj so že v prejšnjih generacijah živeli skupaj v večgeneracijskem domu. Veseli jo, da se znajo pogovarjati in da se dobro razumejo. Upanje, da bo tako tudi ostalo, je zanjo nekaj zelo dragocenega.

Prepričana je, da je otroke treba vzgajati v pravem duhu. Ni dovolj, da imajo najboljšo opremo ali najboljše možnosti, če nimajo v sebi pravega odnosa do ljudi in dela. Tudi zato ji toliko pomenijo priznanja, ki jih je prejela v zadnjem obdobju. Lani je prejela priznanje Naj prostovoljka v javni upravi, ki ga podeljuje Slovenska filantropija. Na državni proslavi v začetku marca na Brdu pri Kranju pa je prejela tudi Zlati znak Civilne zaščite. To doživlja kot veliko čast, a tudi kot odgovornost. šele s časom, pravi, zares dojema, kako velika stvar je bilo to priznanje. O njem ne govori kot o trofeji, ampak kot o potrditvi, da dela prav.

Čeprav je njeno življenje polno obveznosti, aktivnosti, ljudi in dogodkov, sama pravi, da se sploh ne počuti toliko stara, kot pravi številka na osebni izkaznici. Zdi se ji, da je vse minilo, kot bi mignil. Morda tudi zato, ker je bilo življenje vedno polno vsebine. Sama včasih niti ne ve, kako ji je uspevalo najti energijo za vse, kar je počela, a misli, da si baterije polni prav skozi delo z otroki in ljudmi. Večkrat so ji rekli, da bi morala biti vzgojiteljica, a ko se je odločala za poklic, tega ni čutila tako, pozneje pa je bilo v sistemu usmerjenega izobraževanja veliko težje zamenjati smer. Kljub temu je očitno, da je njena naravna usmerjenost prav delo z ljudmi, vodenje, povezovanje, spodbujanje in umirjanje.

Veliko ji pomeni tudi način komunikacije. Prepričana je, da niti doma niti v službi ne smeš ubrati ukazovalnega tona, četudi si na vodstvenem položaju. Naloge je treba razdeliti na primeren način, z občutkom, saj se ljudje različno odzivajo na različne načine komunikacije. Veliko težav po njenem nastane prav zaradi nesporazumov in napačnega tona. Groba komunikacija lahko pusti rano, ki je veliko hujša, kot se morda zdi na prvi pogled. V tem je prepoznavna njena življenjska drža – mehka, a čvrsta, spoštljiva, jasna.

Čeprav bi lahko nekoč odšla drugam – pot izobraževanja jo je najprej ponesla v Maribor, nato pa še v Kranj – je ostala v Dravogradu. Ne morem mimo vprašanja, kaj jo je pripeljalo nazaj v domači kraj. Nekoliko pomolči, v očeh ji preberem ganjenost, nato pa pojasni: “Kraj sam, ljudje, okolje, občutek domačnosti – vse to me je zadržalo. Zakaj bi hodila kam, ko pa je tu tako lepo?” Ko jo je mož nekoč vprašal, ali ne bi šla kam na svoje, ga je vprašala, kdo bo potem skrbel za njena starša. Bilo ji je samoumevno, da ostane doma. Dravograd ima rada ne le kot kraj, ampak kot življenjski prostor, v katerem se dobro počuti. Ni veliko potovala, ker je preprosto čutila, da ji je doma lepo. Rada gre kam, a še rajši pride nazaj. Uživanje najde na vrtu, ob gredicah, med drobnimi opravili, v skrbi za prostor, v katerem živi.

Tudi sicer ne zna mirovati. Na morju se ne zlekne na plažo, ampak pospravlja, kuha in skrbi za okolje. Aktivnost jo pomirja. Rada ima tudi adrenalinske dejavnosti, za petdeseti rojstni dan so ji domači podarili skok s padalom. V tem je nekaj zelo značilnega zanjo: ne potrebuje velikega hrupa okrog sebe, a se življenja ne boji.

Zase pravi, da je preprosta in nezahtevna. Rada ima enostavne stvari. Rada se tudi elegantno obleče, a z enakim veseljem nadene delovno obleko in zaviha rokave. Morda prav v tej preprostosti in pripravljenosti za delo tiči jedro njenega značaja. Niti priznanja niti funkcije niso tisto, kar jo določa. Bolj kot materialne stvari ji pomeni zavest, da lahko zvečer mirno zaspi in da lahko vsakomur pogleda v obraz. To je njeno merilo. In prav zato njen portret ni portret nekoga, ki bi želel izstopati, ampak nekoga, ki je v vseh teh letih tiho, vztrajno in iskreno gradil nekaj zelo pomembnega – zaupanje ljudi.

»še naprej nameravam ostati takšna, kot sem in delati to, kar delam, dokler mi bo zdravje dopuščalo,« pravi. In to je pravzaprav povzetek njene življenjske naravnanosti.

Ob koncu najinega zares prijetnega pogovora me prešine, da njenega življenja ne zaznamujejo funkcije ali priznanja, temveč ljudje. Morda prav zato njena zgodba deluje tako prepričljivo – ker v njej ni velikih besed, ampak veliko tihega dela, topline in pripravljenosti pomagati. Takšni ljudje ne iščejo pozornosti, a prav oni držijo skupnost skupaj.