Ponosna je na njihove dosežke, obenem pa dobro ve, koliko potrpežljivosti, spodbud in razumevanja potrebuje otrok, preden samozavestno stopi na oder. V njenem pripovedovanju imajo poleg glasbe veliko prostora ljudje, domači kraj in spoznanja, ki jih prinesejo leta.

S Polono se poznava že kar nekaj desetletij – pred mnogimi leti je bila namreč tudi moja učiteljica kitare. Ko sva se tokrat srečali ob kavi, sva se povezali v drugačnih vlogah, a z izkušnjo, ki jo imava skupno z mnogimi domačini. Njene učne ure so bile del odraščanja številnih mladih Dravograjčanov. Danes ima vsak od njih svojo pot, Polona pa ob srečanjih z njimi odkriva, katere drobne podrobnosti iz časa glasbenega pouka so se jim ohranile v spominu.

Da bo glasba njen poklic, je vedela že kot osnovnošolka. Odločitve se še vedno dobro spominja: »To sem začutila že v sedmem razredu osnovne šole. Takrat sem se odločila, da želim glasbo povezati s svojim življenjem in da bo to moj poklic.« V osmem razredu je želji sledila priprava na sprejemne izpite iz klavirja in solfeggia za Srednjo glasbeno in baletno šolo v Mariboru. Za glasbeno prihodnost je bila pripravljena delati že takrat, ko so jo od poklicnega življenja ločevala še leta šolanja. »Takrat sem že vedela, da si želim glasbeno pot in da sem pripravljena za to nekaj narediti.«

Njeni začetki so bili povezani s klavirjem, pozneje pa jo je pritegnila tudi kitara. Oba instrumenta sta ji omogočala glasbeno izražanje, vendar je pri kitari odkrila nekaj, kar jo je posebej nagovorilo: toplino in neposrednost. Njeno naklonjenost instrumentu je mogoče razumeti iz povsem preprostega opisa: »Lahko jo vzameš v roke in glasba je takoj tam – lahko si sam, lahko igraš z drugimi, lahko spremljaš petje.« Všeč ji je bila prav ta raznolikost in možnost, da glasbo doživlja še drugače kot ob klavirju. Kitara ji je ponujala prostor tako za samostojno igranje kot za druženje ob glasbi.

Na poti do učiteljskega poklica je pomembno sled pustila profesorica Olga Rojs. Polona jo povezuje z znanjem, pa tudi z odnosom do dela in do glasbe. »Naučila me je vztrajnosti, odgovornosti in predvsem tega, da pri glasbi ni dovolj samo pravilno odigrati note. Pomembno je, kaj z glasbo poveš.« To spoznanje danes prenaša naprej. Od učencev si želi, da bi skladbo razumeli in začutili, saj pravilna izvedba dobi pomen skozi to, kar izvajalec vanjo vloži. »To poskušam prenesti tudi na svoje učence – da ne igrajo samo zato, da bodo pravilno odigrali skladbo, ampak da jo bodo začutili.«

Njeno poklicno in zasebno življenje sta se srečali tudi pri odločitvi za selitev. Iz Radelj ob Dravi je prišla v Dravograd po tem, ko je spoznala svojega moža, Dravograjčana. Vendar se ni preselila v kraj, ki ga ne bi poznala. »Z Dravogradom sem bila povezana že prej, saj sem imela službo na Glasbeni šoli Ravne na Koroškem in sem poučevala tudi učence v oddelku v Dravogradu,« pojasni. Delovno okolje je tako poznala, preden si je tukaj ustvarila dom. Sčasoma je v Dravogradu zaživela tudi zunaj službenih obveznosti in z njim povezala velik del svoje življenjske poti.

Občutek doma se je oblikoval skozi odnose in čas. »Mislim, da dom postane kraj takrat, ko se v njem začneš počutiti sprejetega in ko vanj vložiš del sebe. Pri meni so bili to predvsem ljudje, učenci, sodelavci in vsa leta dela, ki sem jih tukaj preživela.« Dravograd je zanjo postal okolje, v katerem se prepletajo osebni in poklicni spomini. »Danes je Dravograd preprosto kraj, s katerim sem zelo povezana,« pravi. Njena pripadnost kraju se kaže tudi v razmišljanju o tem, kaj ta omogoča mladim in kakšnih priložnosti bi si zanje še želela.

V teh letih je spoznavala tudi sebe kot učiteljico. Na začetku je imela jasne predstave o tem, kako naj bi delo potekalo. Do sebe je bila stroga in veliko pozornosti namenjala temu, da bi bilo vse narejeno tako, kot si je zamislila. Izkušnje so ji pokazale, koliko različnih poti lahko vodi do napredka. »Z leti pa sem ugotovila, da je vsak otrok drugačen. Nekdo potrebuje več spodbude, drugi več časa, tretji malo več discipline.« Pri pouku zato najprej poskuša prepoznati otroka, ki je pred njo, in razumeti, kaj potrebuje. »Danes se trudim najprej videti otroka in šele potem glasbenika. Tehnika je pomembna, vendar brez veselja do igranja težko prideš daleč.«

Prav pri delu z otroki se učitelju učinki njegovih ravnanj včasih pokažejo šele veliko pozneje. Polona to občuti ob srečanjih z nekdanjimi učenci, ki imajo danes lastna odrasla življenja. Ta srečanja uvršča med najlepše plati svojega poklica. »Ko srečaš nekdanjega učenca, ki je danes odrasel človek, se v trenutku vrnejo spomini na čisto drugačna leta.« Posebej jo razveseli, kadar sogovornik omeni nekaj, kar je njej že skoraj ušlo iz spomina. »Takrat vidiš, da učitelj pogosto pusti sled, ne da bi se tega sploh zavedal.« Tudi zato teh odnosov ne more presojati zgolj po opravljenih razredih in odigranih skladbah.

Nekateri odnosi so se nadaljevali v skupno poklicno delo. Andrej Ofak, nekoč njen učenec, je danes njen kolega, s katerim sodelujeta pri pripravi mladih kitaristov. Spomin na njegove začetke ostaja, vendar ga zdaj vidi predvsem kot glasbenika in učitelja, ki sam odloča o svoji poti. »Ko nekdo, ki je nekoč sedel pred tabo kot učenec, nekega dne postane tvoj kolega, je to zame veliko priznanje.« Pri Andreju ceni njegove lastne ideje in način dela. V odnosu do nekdanjega učenca je prostor tudi za priznanje, da je v razvoju šel naprej po svoje in dosegel veliko. »Lepo je, ko vidiš, da je učenec prerasel učitelja in postal samostojen, zelo uspešen glasbenik.«

Z Nastjo Gabor pa se je iz učnih ur razvilo prijateljstvo. Nastja je bila njena učenka klavirja in Polona se spominja, da ji je že takrat veliko zaupala o sebi. Povezali sta se v času pouka, bližina pa je ostala tudi ob spremembah, ki jih je pozneje prineslo življenje. »Zelo sem ponosna na njeno pot in na vse, kar je dosegla. Še posebej mi veliko pomeni, da se vedno spomni name,« pove. Ob uspehih nekdanje učenke tako spremlja tudi njeno zasebno življenje in se udeležuje dogodkov, ki so zanjo pomembni.

Bila je na njeni poroki, ki jo opiše kot sanjsko, rada obišče njene koncerte in druge dogodke. Posebno mesto med skupnimi izkušnjami ima sodelovanje pri videospotu. »Posebej lepo mi je bilo, ko je želela, da z možem nastopiva tudi v njenem videospotu Še vedno padam nate.« Povabilo je zanjo pomenilo še en način, da ostaja vključena v Nastjino življenje. »Iz odnosa učiteljice in učenke je skozi leta nastalo lepo prijateljstvo, na kar sem še posebej ponosna in hvaležna.«

Med njima je tudi naključje, ki ga Polona ne pozabi omeniti: Nastja je svojo hčerko rodila prav na njen rojstni dan. »Takšno naključje se mi zdi prav posebno in je še ena od tistih malenkosti, zaradi katerih imam občutek, da naju skozi življenje povezuje nekaj posebnega.« Ob pripovedi o nekdanji učenki so tako enako pomembni koncerti, osebna povabila in majhne povezave, ki dajejo njunemu prijateljstvu posebno vsebino.

Ko razmišlja o dosežkih svojih učencev, težko izbere eno samo zgodbo. Pravi, da je ponosna na vse in na poti, ki so jih ubrali. Ob tem omeni tudi tekmovalne rezultate: »Skoraj vsi so na tekmovanjih dosegli prva in druga mesta ter prejemali zlate in srebrne medalje, pokale in priznanja.« Dosežke povezuje z delom, ki ga je spremljala od blizu, in s trenutki, ko se nekdanji učenec predstavi občinstvu daleč od domače učilnice.

Takšno izkušnjo ima s Tomažem Miheličem. Bil je njen učenec kitare, pozneje pa je kot Marlenna nastopil na Evroviziji s skupino Sestre, ki je Slovenijo zastopala s pesmijo Samo ljubezen. »Ko nekoga poznaš še iz časa, ko je kot učenec sedel v tvoji učilnici, potem pa ga vidiš na tako velikem odru, je to nekaj prav posebnega.« Ob takšnih nastopih se pokaže tudi razpon poti, ki se lahko začnejo z učenjem instrumenta. Polona jih doživlja kot potrditev, da delo učitelja presega samo glasbeno znanje.

Med dosežki sedanjih učencev posebej izpostavi Elo. »Zelo ponosna sem tudi na svojo učenko Elo, ki je lansko šolsko leto na mednarodnem tekmovanju v Omišu prejela izjemnih 100 točk in si poleg drugih nagrad priigrala tudi kitaro v vrednosti 3.500 evrov,« pove. V njenem spominu na uspeh so tako ocena nastopa kot priznanja in instrument, ki ga je učenka dobila za nagrado. Ko povezuje različne generacije in njihove zgodbe, se znova vrne k temu, kaj vsem skupaj pomenijo: »Največja nagrada učitelja je pravzaprav uspeh njegovih učencev.«

Tudi njeno lastno delo je deležno prepoznanja. Letos je v Gorici znova prejela nagrado Premio Docente Virtuoso. »Vsako priznanje mi veliko pomeni, vendar še bolj kot sama nagrada mi pomeni zavedanje, da nekdo vidi delo, ki se pogosto dogaja stran od odra.« Pri koncertu poslušalci spremljajo nekaj minut izvedbe. Za tem ostajajo ure vaj, ponavljanja in popravljanja, pa spodbude in trenutki, v katerih se pojavijo dvomi. »Za uspehom učenca je vedno ogromno dela – njegovih ur, mojega truda in tudi dela staršev.«

Ob ponosu na tekmovalne dosežke poudarja, da mora biti odločitev za udeležbo vedno prilagojena posamezniku. Tekmovanje ni primerna izkušnja za vsakogar v vsakem trenutku. Pripravljenost pomeni tudi otrokovo lastno željo, zato ne gleda zgolj na to, kaj je že sposoben odigrati. »Če vidim, da bi tekmovanje pri njem povzročilo predvsem strah in pritisk, se lahko odločim, da še ni pravi čas.« Nalogo učiteljice opiše jasno: »Moja naloga ni, da iz otroka naredim tekmovalca za vsako ceno, ampak da mu pomagam napredovati in ohraniti veselje do glasbe.«

Po nastopu mora učitelj prav tako znati prepoznati, kaj učenec potrebuje. Kadar je razočaran, ga Polona najprej spomni na vse, kar je že dosegel. »En slab nastop ne izbriše vsega dela, ki ga je vložil. Otroci so pogosto veliko bolj strogi sami do sebe, kot smo odrasli do njih.« Pomagati jim želi pri razumevanju napake in pri tem, da iz nje nekaj odnesejo. Takšen odziv je del učenja, prav tako kot tehnični napotki med pripravami. Pomembno ji je, da učenec tudi po razočaranju še vidi svojo pot naprej.

Drugačen izziv nastopi, ko otrok izgubi motivacijo in mu instrument postane odveč. To obdobje šteje med najtežja, saj spodbujanje z besedami odraslega pogosto ne doseže več želenega učinka. Takrat išče glasbo, ki je učencu blizu, in mu omogoči več izbire. »Poskušam najti glasbo, ki je njemu blizu, mu dati občutek, da lahko tudi sam izbira in pokaže svojo osebnost.« Otroku želi pomagati, da v igranju znova najde nekaj svojega. Včasih to pomeni tudi začasno popuščanje pritiska. »Ko otrok spet začuti, da igra zato, ker želi, se pogosto vrne tudi motivacija.«

V takšnih obdobjih je posebej pomembno sodelovanje s starši. »Starši naj otroka spodbujajo, vendar naj ga ne obremenjujejo s svojimi pričakovanji.« Opaža, da si odrasli včasih želijo uspeha bolj kot njihov otrok. Takrat lahko glasba postane obveznost, povezana s pritiskom in željo ugoditi drugim. »Otrok mora imeti občutek, da je uspeh njegov, ne nekaj, kar mora doseči zato, da bi zadovoljil odrasle.« V tem vidi pomembno razliko med podporo, ki pomaga, in pričakovanji, ki otroku odvzamejo veselje do lastnega napredka.

Učenje instrumenta poteka tudi v odnosu do drugih mladih glasbenikov. Njeni učenci igrajo v duetih, triih in drugih zasedbah, kjer poleg svoje izvedbe spoznavajo še skupno odgovornost. Na vprašanje, kaj jim takšno igranje da, najprej odgovori: »Naučijo se poslušati.« Pri samostojnem igranju je učenec osredotočen predvsem nase, v skupini pa mora zaznati drugega, se mu prilagoditi in počakati. Ugotavlja, kdaj naj da več in kdaj manj. »Naučijo se tudi odgovornosti – če se eden ne pripravi, to občuti cela skupina. To so lekcije, ki niso pomembne samo za glasbo, ampak tudi za življenje.«

Pogled na nastopanje je Polona dopolnila še z izkušnjo članice mednarodne žirije. Poslušanje velikega števila mladih glasbenikov ji je pomagalo jasneje prepoznavati, kaj nastop naredi prepričljiv. Ob tehniki opazuje muzikalnost, osebnost in samozavest, pa tudi način, kako glasbenik stopi na oder. »To izkušnjo potem prinesem nazaj k svojim učencem in jih učim, da popolnost sama po sebi še ne pomeni dobrega nastopa.« Tako se tudi njeno lastno učenje nadaljuje ob delu drugih glasbenikov, spoznanja pa nato postanejo del pouka v domačem okolju.

Sodelovanje zunaj domačega kraja spremlja njeno pot tudi na avstrijskem Koroškem. Ko se pogovarjava o povezovanju ljudi čez mejo, poudari, da glasba ne potrebuje prevoda. »Lahko govoriš slovensko ali nemško, prihajaš z ene ali druge strani meje – ko začne igrati glasba, se vsi razumemo.« V njej vidi prostor za sodelovanje, prijateljstva in nove priložnosti. To je še ena razsežnost glasbenega izobraževanja: skupno zanimanje omogoči stik med ljudmi iz različnih okolij, učenci pa ob igranju dobijo izkušnjo takšnega povezovanja.

Kljub mednarodnim stikom in tekmovanjem imajo nastopi pred domačim občinstvom zanjo poseben pomen. Učenci pred seboj vidijo obraze staršev, sorodnikov, prijateljev in sošolcev. Nastopajo pred ljudmi, ki jih poznajo in jim nekaj pomenijo, zato so tudi čustva drugačna. »Meni je najlepše opazovati, kako otrok iz učilnice stopi na oder in naenkrat pokaže samozavest, za katero mogoče niti sam ni vedel, da jo ima.« Takšnih trenutkov je bilo skozi leta veliko. Ko jo vprašam po enem posebej nepozabnem nastopu, pravi, da bi med vsemi težko izbrala samo enega.

Domače prireditve tesno povezujejo njeno delo s širšim življenjem kraja. Učenci tam dobijo priložnost, da znanje pokažejo tudi ljudem, ki jih sicer srečujejo v vsakdanjem življenju. Polona Dravograd doživlja skupaj z njegovimi prebivalci in se zaveda, da je tudi sama del sprememb, ki jih je kraj doživel skozi leta. »Danes mi je pri njem še vedno všeč občutek domačnosti. To je kraj, kjer srečaš ljudi, ki jih poznaš, kjer se lahko hitro počutiš sprejetega in kjer sem preživela velik del svojega življenja.« Ob tem pogreša nekoliko več druženja in živahnosti, ki ju iz preteklosti pomni kot bolj spontana in povezana.

Ko govori o prihodnosti mladih glasbenikov, vidi v Dravogradu prednosti manjšega okolja. Tu se lahko izobražujejo, rastejo in nastopajo, ne da bi bili izgubljeni v velikem mestu. Hkrati si želi več priložnosti za srečanja, skupno igranje in stike z drugimi glasbenimi okolji. »Mladi potrebujejo prostor, kjer lahko pokažejo, kaj znajo, in dobijo občutek, da je njihov trud opažen.« Prostor zanjo pomeni tudi konkretne pogoje za kulturno dogajanje. »Mislim, da v Dravogradu manjka kulturni dom, kjer bi izvajali naše koncerte in druge prireditve.« To željo povezuje tako z nastopanjem učencev kot z življenjem domačega kraja, v katerem bi bilo več možnosti za druženje ob kulturi.

Ob vseh glasbenih zgodbah Polona o sebi govori predvsem kot o mami in babici. »Ko nimam kitare v rokah in nisem v učilnici, sem mama. Moja hčerka Sanja in njena dva sinova mi pomenijo največ na svetu.« Družinski dnevi so polni obveznosti in skupaj niso toliko, kot bi si želela. Prav zato ji trenutki, ki jih lahko preživijo drug z drugim, pomenijo še toliko več. Skozi njeno pripoved o zasebnem življenju se vrača zavedanje, da časa z najbližjimi ne gre jemati za samoumevnega, četudi so odnosi že dolgo trden del vsakdana.

Enako pomembna sta ji starša. Čeprav že vrsto let živi v Dravogradu, se vsak teden odpravi v Radlje ob Dravi, da ju obišče. O teh obiskih govori kot o nečem samoumevnem in obenem dragocenem. »Mislim, da človek z leti še bolj spozna, kako pomembni so trenutki z najbližjimi.« Radlje še vedno imenuje »moje Radlje«. V njih ostaja del njene lastne zgodbe in občutka pripadnosti. Sama jih opiše kot svoj rojstni kraj, v katerega se vedno rada vrača. Življenje v Dravogradu je tako ohranilo redno povezavo z okoljem, iz katerega je prišla.

Družina ima osrednje mesto, vendar je njen prosti čas povezan tudi s številnimi drugimi veselji. Rada se druži, potuje, obiskuje koncerte in različne dogodke. Glasba jo spremlja v službi in zasebno, ob njej pa ostaja prostor za ljudi, doživetja in lastne načrte. Pri odnosih ji je posebej pomembno zaupanje: »Glasba je velik del mojega življenja, vendar se vedno znova zavedam, da so na koncu najpomembnejši ljudje, ki jih imaš rad in ki te ne izdajo.« Glasbi se tudi doma težko povsem izogne, a to še ne pomeni, da jo želi poslušati ves čas. Po dolgem delovnem dnevu ji prija tišina. »Mislim, da človek, ki se ves dan ukvarja z glasbo, zna tišino še posebej ceniti.« Razlika je v tem, kako jo doživlja. Kadar jo izbere sama, jo posluša za užitek. Pri delu pa je zvok povezan z veliko koncentracije, ponavljanja in odgovornosti. Tišina ji zato omogoči drugačen ritem od tistega, ki ga zahteva učilnica, in je dobrodošel del dneva.

Da bi ji ostalo dovolj časa za zasebno življenje, se je morala naučiti omejevati obveznosti. Predanost delu hitro pomeni privolitev v še en nastop, projekt ali dodatno nalogo. »Sčasoma sem se zagotovo morala naučiti, da ne morem vsega narediti in biti povsod.« Z leti je ugotovila, kako pomembno je postaviti mejo, če želi ohraniti energijo tudi za vse drugo. »Čas zase ni izgubljen čas – ravno nasprotno, zaradi njega se lahko potem k delu vrneš z več energije.« Skrb zase tako razume kot nekaj, kar ji omogoča nadaljnjo predanost poklicu.

Dneve brez obveznosti ima rada predvsem zato, ker se ji nikamor ne mudi. Takrat se lahko odloča spontano in se odpravi tja, kjer se dobro počuti – najraje na slovensko obalo, v Portorož. Morje obožuje, zato je izlet k njemu ena njenih najljubših možnosti za prosti čas. Ob tem ne potrebuje vedno podrobnega načrta. »Včasih je najlepše prav to, da nimaš nobenega načrta.« Po dnevih, ki jih določajo učne ure, nastopi in obveznosti, ji veliko pomeni že možnost, da o poteku dneva odloča sproti. Za odmik pa se ji ni treba vedno odpraviti daleč. V Dravogradu najraje poišče naravo, gre proti Zvonu želja ali na sprehod ob reki Dravi. Tam se lahko umiri, zadiha in za nekaj časa odklopi od vsakodnevnih obveznosti. Če ji čas dopušča, se odpravi tudi v Radlje. Iz njenih opisov je razvidno, kako se dopolnjujejo morje, domača narava in kraji, s katerimi je povezana osebno. Vsak ji na svoj način omogoča čas zunaj učilnice in ustaljenega delovnega ritma. Nekoga, ki jo pozna samo kot učiteljico kitare, bi po njenem lahko presenetilo, koliko različnih stvari jo zanima in kako rada ima življenje tudi zunaj glasbe. Ljudje učitelja pogosto opazujejo predvsem skozi njegovo poklicno vlogo, sama pa opozori, da ima vsak tudi svoje želje, veselje, načrte in slabosti. »Mislim, da sem veliko bolj sproščena, kot si mogoče kdo predstavlja, ko me pozna samo iz učilnice.« Ob vseh poklicnih in družinskih obveznostih ostaja prostor tudi za lastne želje in načrte, o katerih preprosto pove: »Tudi jaz jih imam.«

Življenje zunaj glasbe se vseeno vrača v njeno učilnico skozi izkušnje, ki jih pridobiva v odnosih z ljudmi. Največ jo je naučilo potrpežljivosti in razumevanja, da ne moremo biti vsak dan enaki. Vsak ima svojo zgodbo, značaj, dobre in slabe dneve, to pa je pri delu z otroki posebej pomembno. »Včasih otrok ne potrebuje še več pritiska, ampak nekoga, ki ga razume, mu zaupa in mu pomaga, da ponovno zaupa vase.« Tako njena osebna spoznanja vplivajo na to, kako spremlja učenca, kadar mu nekaj ne gre ali v svoje sposobnosti ne verjame več.

Ko se ozre na svojo pot, danes pri sebi opazi več mirnosti in samozavesti. Na začetku je želela vse narediti čim bolj popolno in pravilno. Z leti je ugotovila, kako pomembno je pri otroku videti celotno sliko in spremljati njegov razvoj v daljšem obdobju. »Ni najpomembnejše, da je vsaka nota popolna, ampak da otrok napreduje, da uživa v glasbi in da se ob tem razvija tudi kot osebnost.« To je pogled učiteljice, ki ob sedanjem učencu pozna zgodbe mnogih, ki so nekoč sedeli pred njo in danes živijo svoja odrasla življenja.

Glasba jo tudi zunaj učilnice spremlja na različne načine. Dolgo je bila tesno povezana z glasbenim dogajanjem skupine Sam's Fever, za katero je organizirala številne koncerte. Sodelovanje ji je prineslo izkušnje, ki jih še danes šteje med posebej dragocene. S skupino je bila dvakrat na križarki Rock'n'Roll Cruise, kjer so med drugim nastopali člani originalne zasedbe Elvisa Presleyja. Ob tem je spoznala njegove prijatelje, glasbenike in njegovo sestrično Donno Presley. »To so res posebne izkušnje, ki jih človek ne pozabi,« pove. Povezava s skupino ostaja tudi danes. Še vedno se zgodi, da za Sam's Fever uredi kakšen nastop, saj jih povezujejo leta sodelovanja in lepa skupna doživetja.

Elvis Presley ima svoje mesto tudi med glasbeniki, ki jih najraje posluša in katerih pesmi rada zaigra sama. Ob njem posebej omeni Norah Jones. Ko odloži učiteljsko vlogo, najraje sede za klavir, predvsem takrat, ko se želi sprostiti. Instrument, s katerim je začela svojo glasbeno pot, tako ostaja njen zasebni prostor za uživanje v glasbi. »Takrat ne razmišljam o tem, kako bi skladbo razložila učencu ali kaj bi bilo treba še izboljšati – preprosto igram zase in uživam v glasbi.« Med slovenskimi pevci bi brez pomisleka izbrala Ota Pestnerja. Njegove pesmi so ji že dolgo blizu zaradi melodij, besedil in glasu, ki ga opiše kot čudovitega in prepoznavnega. Tudi sama jih igra na klavirju, z njim pa jo povezuje še osebni spomin. »Pel je namreč tudi na praznovanju mojega 50. rojstnega dne. Zato mi je njegov glas ostal v spominu še na prav poseben način.« Glasba, ki jo rada posluša, se je tako prepletla z enim od pomembnih praznovanj v njenem življenju.

Ob vsem, kar je že doživela, ji lastnih glasbenih želja ne zmanjkuje. Prepričana je, da glasba vedno pušča prostor za nekaj novega. »Morda bi si v prihodnosti želela še kakšnega svojega glasbenega projekta, kjer bi lahko igrali predvsem zase, brez tekmovanj, ocen in pričakovanj. Samo zato, ker mi glasba še vedno pomeni ogromno.« Po letih priprav učencev na nastope jo torej še vedno privlači preprosto zadovoljstvo ob igranju.

Prav takšno trajno navezanost na glasbo želi tudi svojim učencem. Ko razmišlja o tem, kaj naj bi jim od ur pri njej ostalo čez dvajset ali trideset let, najprej omeni lep spomin. Želi si, da bi jih kakšna skladba ali instrument, ki bi ga znova prijeli v roke, spomnila na čas, ko so prihajali k njej. »Ne pričakujem, da bodo vsi postali profesionalni glasbeniki ali da se bodo spomnili vsakega nasveta, ki sem jim ga dala. Želim pa si, da bi odnesli nekaj več – samozavest, vztrajnost, občutek za druge in predvsem ljubezen do glasbe.« V tej želji se povežejo njeni odgovori o učenju, odnosih in srečanjih z nekdanjimi učenci. Dosežki jo razveseljujejo, toda pomen svojega dela vidi predvsem v tem, kar človek odnese s seboj v vsakdanje življenje. »Če bom nekoč srečala nekdanjega učenca in mi bo rekel: 'Se spomnite, kako smo takrat igrali?' – potem bom vedela, da sem kot učiteljica pustila nekaj za seboj.«

Tako se najin pogovor vrne k povezavi, zaradi katere je bil tudi zame oseben: k učnim uram, ki so že davno za nama, in spominu, ki je ostal. Polona svojo željo za prihodnje generacije strne z besedami: »Ker na koncu niso najpomembnejše samo medalje, pokali in priznanja. Danes se veliko manj obremenjujem s stvarmi, ki niso zares pomembne, in veliko bolj cenim poštenost ljudi, odnose in trenutke, ki ostanejo. Največ mi pomeni, da sem jim v nekem obdobju njihovega življenja dala nekaj, kar je ostalo z njimi.«