Danes jih povezujejo ne le oder, vaje in nastopi, temveč tudi družine, otroci in prijateljstvo, ki sega daleč čez glasbo. »Mi nismo samo ansambel, smo tudi družina,« pravi basist Mitja Vrhovnik. Kitarist in vodja Ožbej Ulbl dodaja, da se družijo tudi takrat, ko nimajo vaj ali nastopov. Škorpijoni so zrasli v domačem okolju, v Šentjanžu pri Dravogradu, in ga s svojo glasbo že dve desetletji ponosno predstavljajo po Sloveniji in tudi zunaj njenih meja.

Njihova zgodba se je začela leta 2006, ob vajah godbe, kjer se muzikanti srečujejo še danes. Pobudo so dali starši mladih glasbenikov, ki so imeli sami izkušnje z igranjem v ansamblih, med drugim v ansamblu Zarja. »Rekli so: zakaj pa ne bi nastal nek podmladek?« se začetkov spominja Ožbej. Tako so po godbenih vajah začeli še z vajami za ansambel. Starejši muzikanti so jim pomagali, jih usmerjali in jim priskočili na pomoč, kadar je bilo treba. Nekateri fantje so že igrali instrumente, ki jih igrajo danes, Ožbeju pa se je načrt obrnil drugače. Sprva si je predstavljal, da bo igral harmoniko, a so mu namenili kitaro. »Moral sem se jo naučiti. To je bilo zame nekaj čisto drugega,« pravi.

Ime so dobili po horoskopu. »Prvi štirje člani smo bili po horoskopu škorpijoni,« pojasni Mitja. Po približno dveh letih je prvotni harmonikar zaradi drugih obveznosti odšel, na njegovo mesto pa je prišel Klemen Sušec, ki je po horoskopu vodnar. Trobentač Rok je lev. »Zdaj igramo še trije od prvih Škorpijonov,« se pošali Mitja.

Današnjo zasedbo sestavljajo Rok Vrhovnik na trobenti, Martin Vrhovnik na klarinetu, Klemen Sušec na harmoniki, Ožbej Ulbl na kitari in Mitja Vrhovnik na basu. Rok in Martin sta brata, Mitja pa njun bratranec. V prvih letih so se učili, poslušali druge ansamble in iskali glasbeni izraz, v katerem bi se najbolje počutili. »Ne moreš verjeti, kako z leti napreduješ v glasbi, kako dozoriš in se učiš,« pravi Ožbej. Ko so začele nastajati njihove prve viže, so se v svojem slogu našli in ga obdržali. »Ta stil držimo že več kot deset let.« Ko se je zasedba ustalila, so v njej vztrajali skoraj osemnajst let.

Medtem ko se je oblikoval njihov glasbeni izraz, se je krepila tudi povezanost. Mitja pravi, da pri Škorpijonih ni enega šefa, ki bi imel glavno besedo. »Mi imamo dobesedno demokracijo. Če so trije za, dva pa ne, zmaga demokracija.« O pomembnih stvareh se dogovarjajo skupaj, vsak prispeva svoje mnenje, prijateljstvo pa se nadaljuje tudi zunaj glasbe. Z družinami se pogosto odpravijo na skupne izlete. »Gremo z otroki gledat lučke v predbožičnem času, poleti obiščemo živalski vrt ali gremo kam drugam. Res smo izjemno dobri prijatelji,« pripoveduje Ožbej. Zdi se mu redkost, da se člani ansambla družijo tudi takrat, ko nimajo vaj ali nastopov. Mitja pa dodaja, da je neobičajno tudi to, da skupina toliko časa vztraja v skoraj nespremenjeni zasedbi.

Dvajset let glasbe se je zložilo ob rednih službah, družinah in otrocih. Vseh pet hodi v službo, doma pa jih čaka skupno kar trinajst otrok. »Jaz jih imam štiri, trobentač dva, Ožbej dva, Martin tri, harmonikaš pa dva. Vsi imamo polne roke dela,« pove Mitja. V začetkih so se dobivali tudi dvakrat ali trikrat na teden. Danes je treba vaje načrtovati precej bolj skrbno. Vsak ima svoje službene obveznosti in družinske urnike, zato jim pri usklajevanju pogosto pomagajo partnerke ali starši, ki prevzamejo otroke.

Pred jubilejnim koncertom so se znova pogosteje dobivali. Ožbej pravi, da so se v preteklem obdobju morda nekoliko polenili, vendar so pred velikim nastopom zavihali rokave. »Že dobro leto se dobivamo vsaj enkrat, včasih dvakrat na štirinajst dni. Jaz imam vsak drugi teden popoldansko službo, takrat vaje odpadejo, potem pa poskušamo nadoknaditi, kolikor se da.« Včasih skušajo v enem tednu opraviti čim več, da bi bili pripravljeni na oder. »Vse bodo videli na koncertu, ali smo dobro zvadili in ali smo imeli dovolj vaj,« se nasmehne.

Da jim pri tem stojijo ob strani tudi partnerke, ni bilo vedno samoumevno. Ožbej se spominja začetkov, ko so morali doma pojasnjevati, kaj pomeni življenje z muzikantom. »Biti dekle muzikanta je izjemno težko, saj greš vsak vikend od doma. In veš, kaj vse se govori o muzikantih.« Sčasoma so partnerke spoznale, da se ne dogaja vse tisto, kar so morda slišale, in se navadile na ritem nastopov. Nobena od njih se sicer ne ukvarja z glasbo, a vse živijo z njo, jih podpirajo in jo imajo rade. Zdaj se včasih zgodi celo obratno: če so fantje doma, jim partnerke v šali rečejo, naj gredo od doma, ker so sitni. »Z leti so dobile trdo kožo,« pravi Ožbej.

Njihova glasbena pot je bila od začetka vpeta v domači kraj, a jih je vodila tudi daleč od njega. Pred približno desetimi leti so veliko igrali v Avstriji, kjer so imeli pripravljen tudi nemški program. Nastopi so bili tako pogosti, da so se lahko v petek odpravili čez mejo, v soboto igrali v Sloveniji, v nedeljo pa znova v Avstriji. Pozneje so nastope tam nekoliko omejili, saj se jim je odprl slovenski trg, ob tem pa so morali usklajevati še službe in družine. »V Sloveniji se nam je toliko odprl trg, da nismo več imeli potrebe igrati toliko v tujini. Pa tudi lažje je bilo,« pravi Mitja.

Možnosti za nastope so se odprle še dlje, med drugim v Avstraliji in Ameriki. A takšna pot bi pomenila več tednov odsotnosti, česar ob rednih službah in družinah niso mogli uskladiti. »Ko greš tja, si dejansko tri tedne tam. To je za nas nemogoče. Nekateri ansambli živijo samo od glasbe in z njo povezanih poslov, mi pa imamo še druge službe in ne moremo vsega dopusta porabiti za igranje v tujini,« pojasnjuje Mitja. Še vedno pa se vsako leto z družinami odpravijo v Avstrijo, kjer obiščejo starejšega glasbenika, s katerim so se spoprijateljili pred približno petnajstimi leti. Nekaj dni se družijo ob glasbi, njihov prijatelj pa vsako leto pride tudi k njim v Dravograd.

Na odru Škorpijoni ne delajo velike razlike med domačim in tujim občinstvom. »Povsod naredimo žurko,« pravi Mitja. Razlike se pokažejo v navadah in tradicijah, ki jih skušajo upoštevati. Pred nastopom se Ožbej pogovori z naročniki, predvsem pri porokah, da se dogovorijo o željah in programu. Če si gostje zaželijo določeno skladbo, se jo včasih naučijo posebej. Pomembno jim je, da se že pred začetkom povežejo z ljudmi in razumejo, kakšno praznovanje si želijo.

Škorpijoni so med redkimi ansambli, ki odigrajo celo poroko. Nastop lahko začnejo že zjutraj ali opoldne, zato z gosti preživijo večji del dneva. »Ko prideš v prostor, si z ljudmi že povezan. Ne prideš samo igrat noter, ampak jih spoznaš in se takoj vklopiš v družbo,« pove Mitja. Takšno igranje zahteva energijo in prilagodljivost, a prav bližina z ljudmi je eden od razlogov, da se njihovi nastopi spremenijo v zabavo za vse zbrane.

Koliko nastopov se je nabralo v dvajsetih letih, danes ne vedo več natančno. Klarinetist Martin je nekoč vestno zapisoval število, potem pa je s tem prenehal. »Še zdaj smo jezni nanj, ker nam manjka ta podatek,« se smeji Ožbej. Spominjata se, da so imeli obdobja z nastopi vsak konec tedna, včasih tudi med tednom. V zadnjih letih se število vrti okoli 35 do 40 nastopov na sezono, brez koncertov in drugih dogodkov. Ožbej ocenjuje, da so skupno že močno presegli 350 nastopov.

V teh letih so se povezali tudi z drugimi glasbeniki. Sodelujejo predvsem tako, da si pomagajo na koncertih, večkrat pa so se pogovarjali tudi o skupnih projektih. Posebej blizu so jim Modrijani. Veseli so, da so lahko pred leti nastopili na Noči Modrijanov, z njimi pa jih povezuje tudi prijateljstvo. Letos se te prireditve niso udeležili, ker so imeli druge obveznosti in so morali zavrniti dva dni igranja. Iz enega od prijateljstev je nastalo tudi presenečenje za Ožbeja: Škorpijoni so z ansamblom Rosa ob njegovi poroki posneli pesem. »Bil sem zelo presenečen. Še zdaj mi ni jasno, kako so to lahko tako skrivali,« pripoveduje. Takšne zgodbe zanj potrjujejo, da glasbeni odnosi niso le dogovori o nastopih, temveč prijateljstva, ki se prenesejo tudi v zasebno življenje.

Dvajset let delovanja jim je prineslo tudi Priznanje Občine Dravograd. Ožbej pravi, da so bili ob njem počaščeni in ponosni, saj so ga razumeli kot potrditev, da delajo dobro in da jih domače okolje sprejema za svoje. Pred tem jim je priznanje podelila tudi Krajevna skupnost Šentjanž, že pred leti pa so prejeli občinski Zlati grb. »Veš, da nekaj delaš dobro in greš v pravo smer. Trudiš se, promoviraš svoj kraj, potem pa se to opazi in te nagradijo. To je zelo lepo,« pravi. Veliko jim pomeni tudi, da se lahko na Občino zanesejo, kadar potrebujejo pomoč. »Veseli smo, da živimo v taki občini, ki ima posluh. Našemu županu lahko samo rečem: kapo dol.«

Jubilejni koncert bo za Škorpijone velik korak tudi z organizacijskega vidika. Ob deseti obletnici so večino dela prevzeli sami, od dokumentacije in usklajevanja do tehnične izvedbe. Letos jim pri organizaciji pomaga Javni zavod Dravit, sodelovali pa bodo tudi gasilci in drugi, ki skrbijo za dogajanje v ozadju. Člani poudarjajo, da obiskovalci pogosto vidijo le nastop, za njim pa stoji ekipa ljudi, ki omogoči, da se glasbeniki pripravijo in program gladko steče.

Za dvajsetletnico so si zadali, da pripravijo nekaj posebnega. Radi bi ponovili in nadgradili uspeh koncerta ob desetletnici ter na oder povabili dobre glasbene prijatelje. Koncert bo povezoval njihov prijatelj, komik Žan Papič. Spoznali so ga na enem od nastopov in se takoj ujeli. Ko so začeli načrtovati jubilejni koncert, so ga povabili k sodelovanju. Ožbeju je ostal v spominu tudi Papičev odgovor v nekem intervjuju, ko so ga vprašali, ali pozna kakšne narodnozabavne ansamble. Rekel je: »Seveda poznam! Ansambel Škorpijoni poznam!« Narodnozabavne glasbe sicer ne spremlja, pa bi lahko omenil Modrijane ali koga drugega. On pa: »Škorpijoni, to so moji fantje, pa štiriglasno pojejo!« Ob jubileju se bodo na odru ozrli na prehojeno pot, hkrati pa bodo občinstvu predstavili tudi nekaj novih skladb, zato vabijo vse obiskovalce v nedeljo, 29. novembra, ob 18. uri v dvorano Špic D v Dravogradu. Kot napovedujejo, bodo z njimi odlični glasbeni gostje, koncert pa bo poleg glasbe dopolnil še humor.

V dvajsetih letih se je nabralo tudi precej prigod. V tujini so kdaj pozabili obleke ali kakšen instrument, včasih so dobili premajhne kostume, policisti pa so jih ustavljali in spraševali, zakaj ima prikolica enako registrsko številko kot vozilo. Največ smeha se običajno zgodi po koncu igranja. »Plesali smo po cesti, pa še marsikaj se je zgodilo,« pravi Ožbej. Med vsemi zgodbami se mu je najbolj vtisnila v spomin prva poroka, na kateri so igrali. Ves večer je za mizo sedel svat, ki ni plesal. Ko je bilo praznovanja že skoraj konec, je prišel do muzikantov vprašat, ali so nehali igrati. Ožbej mu je pojasnil, da se je nastop končal, gost pa je vztrajal: »Vi pa ne morete tako hitro igrati, kot lahko jaz plešem.« Vprašal jih je še, ali si ne upajo pospešiti. Fantje so nato zaigrali tako hitro, da so komaj še sami sebe dohajali. Svat pa ni bil zadovoljen. Ko je Ožbej prišel z odra, ga je zgrabil za ramo in ga vprašal, kaj se gredo. »To sem si tako zapomnil. Celo noč je samo sedel, na koncu pa sem bil jaz najslabši,« se smeji.

Ko govorita o prihodnosti, ne napovedujeta velikih projektov za vsako ceno. Najprej si želijo čim dlje igrati in še naprej razveseljevati ljudi. »Veliko nam pomeni, da gre dober glas od ust do ust,« pravi Mitja. Za koncert so pripravili nekaj novih skladb, po njem pa bodo videli, kaj bo prinesel čas. Ožbej upa, da jim bo zdravje služilo in da bodo nekoč praznovali tudi trideseto obletnico. »Za zdaj je prvi cilj trideset let. Potem bomo videli, kaj nam bo povedal tisti zgoraj in kako dolgo bomo še igrali. Ne bomo pa novi Štirje kovači, tako dolgo se nam najbrž ne bo dalo truditi,« doda v smehu.

Če bo glasba ostala v družinah Škorpijonov, bo morda nekoč zaživel še podmladek. Skupaj imajo trinajst otrok, nekateri pa že igrajo instrumente. Ožbejeva hči igra flavto, Mitjeva najstarejša hči harmoniko, druga trobento. Pri družini trobentača mlajša hči igra klarinet, starejši sin pa trobento. Klarinetistov sin igra klarinet in je že prejel priznanje kot perspektivni mladi klarinetist, prav tako tudi trobentačev sin. Nekateri od preostalih otrok so še premladi, a starši se veselijo, da bodo morda tudi oni nekoč posegli po instrumentih. »Nekaj bo. Mešani orkester bo, instrumentov je, kolikor hočeš,« se pošali Ožbej.

Na vprašanje, ali bi otroci lahko postali novi Škorpijoni, odgovarjajo brez zadržkov: »Bog daj, da bi.« Veseli bi bili, če bi ostali v istem krogu in nadaljevali glasbeno pot, a najpomembneje se jim zdi, da otroci najdejo svojo. Od rojstva živijo z glasbo in jih spremljajo na nastopih. Kaj bo iz tega zraslo, bodo pokazala leta. Za zdaj pa Škorpijoni ostajajo to, kar so postali skozi dve desetletji: ansambel, ki ga povezujejo skupna glasba, domači kraji in prijateljstvo, ki je preraslo v družino.