Med pogovorom z Dominiko Knez sem hitro začutila nekaj, kar je danes redko – mirno toplino človeka, ki zna poslušati in razumeti.

Širši javnosti je dr. Lucija Čevnik znana kot priznana strokovnjakinja s področja duševnega zdravja, psihosocialnega dela z mladimi in družinami ter kot avtorica knjig o odnosih, ki so v slovenskem prostoru dosegle izjemen odziv.

Pogosto mislimo, da je za nastanek dobre fotografije dovolj draga oprema in vrsta tečajev in izobraževanj. Da je fotografija spretnost, ki se je lahko tehnično naučimo. Aljoša Gruden pa dokazuje, da je fotografiranje umetnost, ki prihaja iz duše.

Neža Pušnik je ena najbolj prodornih mladih novinark v poklicu, ki izginja. Kot pove že njeno ime, prihaja iz znane dravograjske družine, svojo poklicno pot pa je našla v Ljubljani. A kot »gastarbajterka« seveda nosi svoje korenine in dom v srcu na vidnem mestu.

Zimski meseci prinašajo večer hitreje kot poletni, zato se takrat običajno poveča število vlomov v stanovanjske hiše, stanovanja, kleti in vikende.

Splet je postal vsakdanji prostor komunikacije, nakupovanja in dela, s tem pa tudi idealno okolje za goljufe.

Na desnem bregu Drave, v majhni vasici Bukovje pri Dravogradu, stoji dvorec, ki je skozi stoletja nosil različne obraze – od srednjeveške utrdbe do razkošnega plemiškega doma.

Ob glavni cesti med Dravogradom in Ravnami na Koroškem, na edini ravnini ob železnici, državni cesti in reki Meži, stoji gospodarsko poslopje Kmetije Klančnik. Po vsej Koroški, pa tudi širše, je znana po turistični dejavnosti, ki jo poleg domačih dobrot odlikuje tudi gostoljubnost in neomajen vir idej, s katerimi na kmetiji iz generacije v generacijo potrjujejo sloves dobrih gospodarjev.

Sedemdesetletni upokojenec Ivo Podgrajšek iz Dravograda se je pred kratkim vrnil iz Tanzanije z dosežkom, na katerega ni ponosen le sam, ampak tudi njegova družina in prijatelji.

Zdenko Kupčič je človek mnogih poti – med njimi so tiste, ki vodijo v gore, tiste, ki jih zariše s fotoaparatom, in tiste, ki tiho, a vztrajno vodijo skozi srce Dravograda.

Adrijan Zalesnik je že skoraj pol stoletja močno vpet v življenje Libelič in čeprav tega sam ne poudarja, je njegov prispevek k razvoju kraja odločilnega pomena. Danes je sicer srečen upokojenec, ki se v prostem času rad odpravi na izlet z motorjem, še vedno pa rad deli zgodbo svojega kraja z obiskovalci, hkrati pa spremlja aktualno dogajanje v vasi.

Bojan Vaukman je rojen Dravograjčan, Trbonjčan. Življenjska pot ga je za 22 let sicer ponesla na drugi konec Slovenije, a ga je sčasoma pripeljala tudi nazaj. In takrat je začel skupaj s prijatelji pisati zgodbo, ki je pomembna ne le za Trbonje, pač pa za ves Dravograd. Ustanovili so Kulturno društvo Brod.

Zagotovo ni Dravograjčana, ki ne bi že kdaj opazil čudovitih fotografij ptic, posnetih v Črneškem zalivu in drugje v okolici našega mesta, nekatere so našle pot tudi v pretekle številke revije, ki jo pravkar berete. Njihov avtor je Aleš Mlačnik, fotograf, ki se zadnja leta z vso predanostjo posveča fotografiranju divjih živali, predvsem ptic.

Od nekdaj je buril duhove s svojo nenavadno pojavo tam neposredno za elektrarno. Zarjavel, z luknjami, strašljiv, je stari železniški most na tem mestu že skoraj 150 let.

Dekle s Podgrada, ki je želelo postati učiteljica, je kmalu po srednji šoli odšlo v širni svet in tam poprijelo za najtežji poklic, poklic, ki rešuje življenja, ob vsem tem pa je Irena Pajnik Beguš našla čas še za pisanje in izdala številne pesniške zbirke ter kar nekaj romanov.

Poletne počitnice so za večino otrok najljubši del leta. Ob besedi počitnice otroci pomislijo na zbujanje brez budilke, brezskrbno igranje s prijatelji, plezanje po drevesih, razposajene dogodivščine, dolge dneve in lovljenje ob mraku, prve simpatije, vse to in še več.

Občinski svetniki so na junijski seji potrdili predloge Komisije za mandatna vprašanja, volitve in imenovanja ter podelili Nagrado in Priznanja Občine Dravograd, župan Anton Preksavec pa bo na slavnostni seji v začetku julija podelil tudi štiri Zlate grbe.

Pavel Ring je gasilec že več kot sedem desetletij. V gasilske vrste je stopil že kot mlad mizarski vajenec in je dejavnosti zvest še danes, ko je zaslužen veteran. V vseh teh letih je pomembno sooblikoval gasilsko dejavnost v Dravogradu, obenem pa je tudi gasilstvo na njem pustilo pečat. Njegov prispevek k razvoju gasilstva je prepoznala tudi Gasilska zveza Slovenije.

Prihod novega družinskega člana je za vsako družino prelomnica in pomemben trenutek, zato je ključno, da imajo takrat ob sebi srčno in hkrati strokovno podkovano osebo. Dravograjčani imamo srečo, saj je kar 40 let naše nove krajane sprejemala prav takšna babica. Tilka Kramer je vse od prvega dne službe pa do svoje upokojitve spremljala bodoče in mlade mamice v Dravogradu, svoje izkušnje pa je strnila tudi v knjigi.

Damijan Cehner živi z letalstvom dejansko že vse življenje. Ljubezen do letal in letenja mu je bila tako rekoč položena v zibelko s pomočjo očeta, ki je bil že v šestdesetih letih prejšnjega stoletja padalec. Vseeno pa njegova pot do uspešnega podjetnika in enega najboljših slovenskih pilotov, predvsem pa nekoga, ki živi svoje sanje, ni bila enostavna in brez ovir.

Mihaela Žvikart je svoje življenje posvetila najmlajšim. Skoraj vso svojo delovno dobo se je vsak dan vozila na Ojstrico, kjer je na podružnični šoli otrokom odpirala vrata v svet znanja, v letošnjem januarju pa se je upokojila. Ne brez solz, tako pri otrocih kot pri njej, kar dokazuje, kako velik pečat je s svojim delom pustila v majhni ojstriški skupnosti. Kot pravi sama, to je bilo vzajemno.

Uspešen mednarodni arheološki simpozij Z ognjem in mečem, protiturška obramba na današnjem koroškem ozemlju, ki smo ga v Koroškem pokrajinskem muzeju izvedli septembra 2022 ob 550-letnici prvega turškega vpada na Koroško, in izdaja istoimenskega kataloga sta spodbudila zanimanje za turško šanco na Dobrovi pri Dravogradu.

Verjetno ni Dravograjčana, ki ne bi vsaj enkrat v življenju srečal doktorja Ervina Pečnika. V svojih osmih desetletjih, ki jih je dopolnil v začetku letošnjega leta, se je na prav poseben način dotaknil življenj sokrajanov – stal jim je ob strani v težkih trenutkih in jim kot zdravnik pomagal k boljšemu zdravju. Ob tem pa je počel in še vedno počne marsikaj drugega.

Eden od najbolj zanimivo dislociranih Dravograjčanov je Borut Praper, ki živi na španskem otoku Tenerife ob zahodni obali Afrike sredi Atlantika. Tam počne same ‘tumarije’ - piše, prevaja, igra bobne, goji čilije in na računalniku ‘leta z letaloni’.